25. in 26. junija leta 1934 sta Avstrijca Paul Aschenbrenner in Hermann Tiefenbrunner preplezala prvenstveno smer v severni steni Travnika – danes popularni Ašenbrener ali tudi ‘Pehar’. To je bila takrat (daleč) najtežja smer v naših stenah. Za naše medvojne plezalce je bila ta mojstrovina izven dosega in do prvih približno tako zahtevnih slovenskih vzponov je bilo treba počakati do prvega povojnega obdobja, tja do leta 1948.
Povojna generacija slovenskih plezalcev je najprej seveda ponavljala najtežje predvojne smeri v naših stenah in končno, leta 1948, še najtežjo med takrat najtežjimi – Aschenbrennerjevo/Ašenbrenerjevo smer v Travniku, ki sta jo kot prva ponovila Rado Kočevar in Janez Frelih. S to ponovitvijo je bilo v večini zaključeno načrtno ponavljanje najtežjih smeri, ki so jih v naših stenah pred tem preplezali tujci.
Seveda s prvo ponovitvijo ni želja po Aschenbrennerju med mladimi plezalci prav nič usahnila in dve leti kasneje sta se v smeri znašla Celjan Ciril Debeljak – Cic in Tržičan Marjan Perko, ki pa sta v ”vilicah”, kot se imenuje značilno mesto še v spodnjem delu stene, zgrešila smer in potegnila svojo še nekoliko težjo varianto, ki ji danes mnogi pripisujejo primat v lepoti plezanja. Ocenila sta jo na VI+, torej v tistih časih ”na meji padca”. Ponavljalcem sta priporočala »izredno kondicijo v rokah.«
In kdo bi to smer zmogel, če ne Cic, ki je le leto pred tem z Radom Kočevarjem preplezal Steber Dedca nad Korošico, sicer kratko, a po oceni takrat najtežjo smer pri nas, ki je še danes opomnik za vse nove plezalske generacije, kaj so nekoč plezali mojstri v okorni in skopi opremi.
Literatura: Mikša, Golob; Zgodovina slovenskega alpinizma, 2013.
Fotografije:
Ciril Debeljak – Cic (foto 1); Aschenbrenner in Tiefenbrunner v Travniku leta 1934 (foto 2). Vir: Planinski vestnik.
