Od prvega vzpona na najvišji slovenski vrh – Triglav – danes mineva 244 let. Na takrat še skrivnostno, a že zelo vabljivo goro so se leta 1778 povzpeli trije Bohinjci – rudarja Luka Korošec in Matevž Kos in lovec Štefan Rožič – ter organizator vzpona Lovrenc Willomitzer. Slednji je bil nameščen kot ranocelnika Žige Zoisa v Stari Fužini. Zois, ki je odpravo tudi financiral, naj bi za uspešen prvi pristop obljubil tudi nagrado šestih dukatov (cca. 90 dnevnih rudarskih plač). Prvopristopnikov Korošca, Kosa, Rožiča in Willomitzerja se je kasneje oprijelo ime »štirje srčni možje«.
Od treh domačih vodnikov sta bila torej dva rudarja, kar je zanimivost, saj bi bili za takšno raziskovalno pot verjetno bolj primerni (divji) lovci. Sestavo odprave bi lahko povezali s tem, da je imel takrat Zois plavže v Bohinju in so zraven raziskovalnega dela iskali tudi informacije o morebitnih nahajališčih železove rude v višje ležiščih delih pod Triglavom. Morda pa je bil razlog v tem, da so z razlogom pričakovali zahtevnejše plezanje, o čemer pa so rudarji takrat imeli največ vedenja in prakse.
Njihova pot iz Bohinja na vrh Triglava je trajala tri dni. 24. avgusta so prišli do pastirskih stanov na Velem polju, naslednji dan so šli na oglede za najudobnejšo pot do vrha Triglava ter so v ta namen preiskali tri strani gore. Naslednje jutro so nato krenili po poti, ki se jim je prejšnji dan zdela najboljša za dosego cilja – proti hrbtu Kredarice, od tam preko Zelenega plazu (tako so imenovali Triglavski ledenik) v zahodni smeri pod zadnjo glavo Triglava in od tam po severnem robu na najvišjo točko Triglava. Vreme jim je dobro služilo, bilo je jasno, brez vetra in ne premrzlo. Na vrhu, kjer niso naleteli na sledove morebitnega predhodnega pristopa, so se pomudili kaki dve uri, v tem času naj bi vsekali v dve skali začetnice imen in priimkov pomembnih za njih, Triglav in okolico. Nato so kladivo in dleto zagozdili v skalno razpoko in se še istega dne vrnili domov. V sestopu so zaznamovali pot (z možici), da bi jo naslednjič lažje našli.
