Julija Šuligoj
»Paziti moram, da ni preveč branja, ker povzroča zasanjanost in oddaljevanje od cilja, da ni kockanja in kartanja čez mero sprostitve, ker je to čista izguba časa, pa tudi da ni preveč pogovorov, ki postanejo, če so predolgi, prazni in povzročajo napetost in nervozo ter pretirano pričakovanje. Veliko mora biti gibanja v bazi, pa čeprav nujno omejenega, saj tok okoli ni ne sprehajališč ne primernih krajev za potep, dosti srečanj, predvsem s člani drugih odprav, ki ti povedo vedno kaj novega in zanimivega, šele zvečer pa si lahko ob sončnem zahodu, če bom seveda čez dan priden privoščim zasanjanost. Ta odhod v svet sanj ne sme izostati, a mora biti zavesten in ne predolg. Takrat se še najbolj uresničim in sem v miru s samim seboj. Če pa si v miru s seboj, si tudi z drugimi in pri tem ima vsa odprava dobiček.«
Dušan Jelinčič je slovensko-italijanski pisatelj, novinar in alpinist. Napisal je več tudi nagrajenih alpinističnih romanov. Leta 1986 se je kot prvi alpinist iz dežele Furlanije-Julijske krajine povzpel na vrh himalajskega osemtisočaka Broad Peak (8047 m). Leta 1990 se je z mednarodno odpravo podal na Everest (8848 m), leta 2003 pa je preplezal himalajski osemtisočak Gašerbrum 2 (8035 m).
Biseri pod snegom je Jelinčičev drugi roman, ki ga je napisal leta 1992 po vrnitvi z odprave na Everest.
Slovensko planinsko društvo Trst (SPDT) je leta 1990 organiziralo odpravo Alpe Adria Sagarmatha 1990 z namenom počastitve desete obletnice delovanja Delovne skupnosti Alpe Jadran. Odprava je bila mednarodnega značaja saj so sodelovali tako slovenski kot italijanski alpinisti iz Trsta, Karnije, Lombardije in Slovenije, kar je bilo tudi prvo tesnejše sodelovanje med slovenskimi in italijanskimi alpinisti iz Trsta. Primarni načrt odprave je bil vzpon na vrh Everesta, alpinisti pa so, ob primernih pogojih, nameravali opraviti tudi zahtevno prečenje Everest-Lotse. Slednjega se zaradi slabih vremenskih razmer niso lotili. Odprava pa je bila kljub temu uspešna, celo zelo uspešna. Na vrh je uspelo stopiti trem članom: Mariji Štremfelj, Andreju Štremflju in Janezu Jegliču. Marija je postala prva Slovenka, trinajsta ženska na svetu, z Andrejem pa prvi zakonski par na svetu, ki je oziroma sta stala na Everestu.
Jelinčič v knjigi ne popisuje toliko samega poteka odprave, ampak se osredotoča na svoja občutja, na dojemanje narave, ki ga obdaja, ter da mislim prosto pot konstruiranja zgodbe. Začne s pripovedjo o potovanju iz Katmanduja do baznega tabora, med katerim se počasi zaveda naloge, ki ga čaka in ga zato, kot pravi, mineva otroško navdušenje. Ker je bila odprava mednarodnega tipa so na njej udeleženci med sabo govorili slovensko, italijansko in angleško, kar je včasih predstavljalo problem, saj pogovor ni stekel tako zlahka. Avtor pa v knjigi ob popisovanju takih situacij izkoristi priložnost za opis in razmišljanje o drugih članih odprave, pa tudi o ostalih ljudeh, ki mu v tistem trenutku prečkajo misli. Pojavitev legendarnega francoskega alpinista Marca Batarda v baznem taboru na primer služi za meditacijo o smotrnosti alpinističnega tekmovanja in podiranja rekordov za vsako ceno. Spominja se tudi uspešne odprave na Broad Peak, razmišlja o tragediji na K2 leta 2008, ter se sprašuje o smrti med kolegi alpinisti.
Čeprav je mešanica različnih nacionalnosti po eni strani pozitivna lastnost odprave, je po drugi strani negativna, saj se človek hitreje počuti osamljenega, ko ne more izraziti globine svojih misli in čustev v danem trenutku. Ta osamljenost in individualnost nam je predstavljena na več mestih v knjigi, ko avtor poudarja, da je na gori vsak zase, odgovoren za svoja dejanja, uspeh pa je odvisen le od njega samega. Realno so nam predstavljene tudi ostale negativne situacije; beremo lahko o odštevanju korakov pri hoji v hrib, pijavkah, notranjem boju in čakanju, ki se zdi pred odhodom na pristopni marš neskončno. Pripovedovalca mučijo vse vrste bolečine, nekatere se navsezadnje izkažejo za bolj psihične kot fizične narave. Telo se upira takšnemu naporu, vendar alpinist vztraja ob hkratnem premlevanju o smiselnosti tega početja. Individualnost se morda najbolj pokaže ob težkih trenutkih odločitve za umik z gore, za prenehanje z zadnjih poskusom vzpona na Everest, verjetno za vedno, kar avtor občuti kot grenko sladek preplet čustev. Veselje ob dejstvu, da pot vodi le še navzdol in v domovino, k znanim obrazom, se meša z razočaranjem ob neuspehu.
Biseri pod snegom je doživela uspeh med slovenskimi in, z izidom italijanskega prevoda, italijanskimi navdušenci nad gorsko literaturo. Je pripoved doživljanja Himalaje, odnosov med člani odprave in občutkov med osvajanjem nekoristnega sveta. Poglavja se smiselno povezujejo in dopolnjujejo, ter nudijo prijetno branje tako alpinističnim poznavalcem kot tudi tistim, ki se z gorniško literaturo srečujejo prvič. Nudi lep uvid v potek klasične odprave konec 20. stoletja, ko se že čuti vpliv komercializacije Himalaje in vzdušja gnanja po uspehu, po drugi strani pa poudarja osebno izkušnjo pripovedovalca.
Udeleženci odprave: Tomaž Jamnik (vodja), Davor Zupančič , Marco Sterni, Mauro Petronio, Lorenzo Mazoleni, Sergio de Infanti, Lenard Vidali, Dušan Jelinčič, Silvo Karo, Janez Jeglič , Marija Štremfelj, Andrej Štremfelj (vodja od Katmanduja naprej), Žare Guzej (zdravnik) in Tatjana Gregori (pridružena članica).
Vrsta gradiva – gorniško leposlovje
Izdaja – 1. izdaja 1992, dopolnjena 2009
Založništvo in izdelava – Maribor : Obzorja, 1992
Jezik – slovenski
Obseg – 246 strani
ISBN – 86-377-0643-6
COBISS.SI-ID – 31534849
