Kot bi letel z nevidnimi, v gibanju neomejenimi krili, se s pogledom sprehajam po grebenih, škrbinah, ostenjih, sedlih in pobočjih. Kolikokrat sem se tam potepal, plezal, tekal, hodil, ležal, bivakiral in počel še marsikaj drugega – v preteklosti, v času bivše Jugoslavije, mnogokrat tudi ilegalno prehajal državno mejo, ki je enako kot danes potekala po vrhovih in osrednjem grebenu Karavank. S primesjo samoironije se lahko vidim kot takratnega Martina Krpana z očali, glavo polno medicine in alpinizma, v ogromnem nahrbtniku ali na krošnji pa so namesto angleške soli zmagi, računalniška ali hi-fi oprema in še marsikaj drugega.
Iztok Tomazin, alpinist, zdravnik, letalec in, kot je upal priznati v svoji knjigi Na meji, tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje, nekdanji tihotapec. V drugi polovici prejšnjega stoletja se v Sloveniji marsičesa ni dalo dobiti, prehod meje z Avstrijo pa je bil nekaj povsem drugega kot danes. Zato so se prebivalci okolice naravne meje, gorske verige Karavank, začeli posluževati stoletja stare obrti: tihotapljenja.
Knjiga se začne z zbirko zgodb o tistih in njim v spomin, ki so bili vpeti v tihotapsko dejavnost v gorah v preteklosti, vendar niso dočakali srečnega konca. Dostikrat je bilo namreč navodilo graničarjev naj najprej streljajo in potem sprašujejo. Nekatere so doletele tudi naravne nesreče, ki prežijo v gorah. Pomemben dejavnik za neuspeh tihotapljenja ali prebega pa je bilo tudi nepoznavanje terena, ki je dostikrat vodilo v nesreče, ker so ljudje obtičali na neprehodnem terenu.
Iztok je za svoje tihotapske podvige veliko tvegal. Čas, ko je bilo najmanj možnosti, da ga ujamejo, je bila noč, najbolj primerni pa so bili seveda bolj odročni kraji, samotne tihotapske poti. Manjša možnost, da bi naletel na milico pa je žal pomenila tudi večjo možnost za nesrečo, ob kateri ni mogel računati na nikakršno pomoč. S »podporno ekipo«, po navadi njegovim očetom, je Iztok v Slovenijo pretihotapil mnoge bolj ali manj drage predmete, ki so mu v tistem času veliko pomenili in jih ali ni mogel kupiti v Sloveniji, ali pa bi moral zanje plačati visoko carino, kar ni šlo skupaj z njegovim plitvim študentskim žepom. Poleg alpinistične opreme, ki je bila v Avstriji veliko bolj razvita in dostopna, in jadralnih zmajev, je v Slovenijo na njegovem hrbtu romala tudi pištola, šivalni stroj in kilogrami kave za domače.
Knjiga je opremljena s čudovitimi fotografijami »mest zločina« in razmišljanju o (ne)smiselnosti človeških meja, tako tistih fizičnih, kot mentalnih.
Julija Šuligoj
Vrsta gradiva – dokumentarna literatura ; neleposlovje za odrasle
Založništvo in izdelava – Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2021
Jezik – slovenski
ISBN – 978-961-6870-72-6
COBISS.SI-ID – 83929859
