Jugoslovanska alpinistična odprava v Himalajo (kratica JAHO) je bil naziv za alpinistične odprave jugoslovanskih alpinistov v Himalajo.
Na fotografiji našitek iz JAHO III, tretje jugoslovanske alpinistične odprave v Himalajo, ki je trajala od 14. avgusta do 15. decembra 1969. Cilj odprave je bila 7937 metrov visoka Anapurna II.
Zgodba odprave: na prvih dveh himalajskih odpravah (1960 in 1965) so slovenski alpinisti dobili veliko izkušenj, nekako pa je manjkala pika na i – dejanski vrh gore. Čeprav so si člani odprave jeseni leta 1969 ponovno želeli poskusiti na še vedno neosvojenem Kangbačenu, pa se je zgodba JAHO III obrnila drugače. Jugoslovanski (slovenski) himalajizem takrat v svetovnem pogledu ni pomenil skoraj nič in nepalske oblasti našim alpinistom niso dovolile novega vzpona na Kangbačen, zato pa so jim tik pred zdajci – v času, ko je bila večina moštva že na poti s kombiji proti Nepalu – izdali dovoljenje za Anapurno II in Anapurno IV. Pod vodstvom Aleša Kunaverja jim je uspel drugi pristop na 7937 m visoko Anapurno II (Matija Maležič in Kazimir Drašlar) ter tretji pristop na 7540 m visoko Anapurno IV (Lojze Golob, Jože Andlovic in Aleš Kunaver). Oba vrhova so seveda dosegli na takrat edini znani, klasični odpravarski način, s postavljanjem višinskih taborov, pritrjevanjem vrvi in s sorazmerno velikim številom alpinistov, ki so v navezah dalj časa delovali za uspeh na gori. Odprava je torej dosegla tisto, po čemer so hrepeneli – imela je rezultat, bila je popolnoma uspešna. Hkrati je pomembno, da so se že spogledovali z magično mejo 8000 metrov, kar je bila velika psihološka popotnica za kasnejšo odpravo v južno steno Makaluja.
Fotografija iz arhiva Lojzeta Goloba, tekst je povzet iz knjige Zgodovina slovenskega alpinizma (Mikša in Golob, 2013).
