Janez Pečar – Bobek (29.1.1862 – 3.12.1949) je bil gorski vodnik in gorski reševalec iz Kranjske gore. Kot lovec je dobro poznal gorski svet nad domačo Kranjsko goro in, tako kot njegov oče, redno zahajal tja, sprva sam, nato pa kot gorski vodnik. Bil je eden izmed tistih, »ki so dajali močan takt našemu klasičnemu planinstvu in ga uvrščali s svojimi vrhunskimi dejanji na častno mesto v planinstvu vse Evrope.«
Iz njegovega dnevnika lahko izvemo, da je za časa svojega življenja v gorah vodil vso takratno plezalno elito, med drugimi na primer Henrika Tumo, pa tudi Juliusa Kugyja, ki ga večkrat omenja v svojih delih. Leta 1905 se je kot prvi pozimi povzpel na Prisojnik. Z njegovo pomočjo so si planinci »nabirali lovorike in kazali vsem poznejšim rodovom pot v lepoto in koristi gorništva.« Kot prvi je tudi stopil na vrh Visoke Ponce čez severozahodno ostenje. Prav tako so povedna njegova drzna reševanja v gorah, na primer v severni steni Škrlatice leta 1909, ko si je dr. Josip Stojc pri tamkajšnjem plezanju zlomil roko in nogo in bil v steni ujet tri dni.
Julija Šuligoj
Fotografija: Janez Pečar – Bobek (vir Planinski vestnik, 1937)
Več:
Brilej, A. »Obisk pri Bobku.« Planinski vestnik, 37/12 (1937), 368-370.
Turk, Janez. »Gorski vodnik klasične dobe alpinizma. Janez Pečar – Bobek, priznani borovški gorski vodnik.« Planinski vestnik, 18/2 (2018), 56-57.
Župančič, Uroš. »Pečar Janez – Bobek, borovški vodnik.« Planinski vestnik 50/1 (1950), 22-23.
