Znani tržaški alpinist, pisatelj in glasbenik Julius Kugy se je rodil v Gorici očetu slovenskega rodu iz Podkloštra na sedanjem avstrijskem Koroškem in Juliji, hčeri pesnika Jovana Vesela Koseskega. V gore se je napotil zaradi radovednosti za botaniko, vendar so potem njegovo pisateljsko ustvarjalnost spodbudile Julijske Alpe, ki jih je tudi načrtno raziskoval. Posebno ljubezen je čutil do Trente in njenih domačinov. Svoje pohode je opisoval v revijah in knjigah, za sopotnike pa je vedno izbiral domačine. Mnogi od njih so postali odlični gorski vodniki. Pisal je v nemščini, njegova najbolj znana in priljubljena dela pa so Iz mojega življenja v gorah (1925; Iz življenja gornika), Delo, glasba in gore (1931), Julijske Alpe v podobi (1933), Anton Ojcinger, življenje gorskega vodnika (1935), Pet stoletij Triglava (1938), Božanski nasmeh Monte Rose (1940) in Iz minulih dni (1943). V svojih delih se je s posebno naklonjenostjo posvečal Julijskim Alpam in za ledinska imena uporabljal slovenska poimenovanja. V zgodovino slovenskega alpinizma se je zapisal zaradi raziskovanja Julijskih Alp, saj jim je posvetil večino svojega življenja. Bil je trgovec, zato mu je dober gmotni položaj omogočal, da je najemal domačine, in tako je v spremstvu slovenskih vodnikov Jožeta in Andreja Komaca, Antona Ojcingerja, Antona Tožbarja in drugih po letu 1875 pristopal na deviške vrhove Vzhodnih Julijcev in preplezal številne prvenstvene smeri.
Planinska zveza Slovenije mu je ob svoji 60-letnici postavili spomenik ki stoji v Trenti ob cesti na Vršič. Napravil ga je kipar Jakob Savinšek. Poleg tega so po njem poimenovane nekatere gorske poti, Kugyjeva polica v severni triglavski steni, Kugyjeva smer v Montažu in Kugyjeva učna pot v Nabrežini nad Trstom.
