Kmalu se popolnoma stemni, a zvezde se nočejo prižgati. Mrazu ni. Po zmerni strmini prideva do razpoke pod ledenim odlomom krajne zevi. Od ledenih sveč kaplja, vse je mokro, menjava baterijske vložke, ko nekje visoko nad nama zamolklo zagrmi. Čez nekaj časa zdrvi čez precejšen kamnit plaz. Ne veva, kaj bi. Nato pa, kot bi naju zapustila zdrava pamet, nadaljujeva brez besed. (…) Počutiva se kot dva stoletnika. Koža je nagubana, izrabljena, kot bi bila premajhna, vsako kost posebej čutiva. Potem stopiva na blazine mahu, svetlo sivih, skorjastih lišajev, zelene trave, po obrazu naju trepljajo z debelimi kapljami obtežene veče, ptiči se zopet podijo in žvrgolijo v svežih krošnjah, narava je ostala taka, kakršna je bila, in še lepša. Pa sva že mislila, da se je v tem času, ki je za naju pomenil večnost, vse spremenilo.
Avtor Matevž Lenarčič v knjigi popisuje tako rekoč celo svoje alpinistično udejstvovanje. Z alpinizmom se je namreč začel ukvarjati pri 17. letih, po približno desetletju pa je plezalke in plezalno vrv zamenjal za ultra lahko letalo. V tej dokaj kratki alpinistični karieri mu je uspelo kar nekaj dobrih vzponov, za zgodovino slovenskega alpinizma je pomemben predvsem zaradi odkrivanja patagonskih gora. V teh so delovali predvsem »trije mušketirji« (Silvo Karo, Janez Jeglič in Franček Knez), vendar pa sta bila prav Lenarčič in njegov soplezalec Boris Simončič prva Slovenca, ki sta se želela povzpeti na tehnično zahtevne patagonske vrhove.
Lenarčič v knjigi začne z opisom prvega svojega srečanja s patagonskimi vrhovi. Leta 1982 je s Simončičem na vrat na nos odpotoval v Argentino. O deželi nista vedela nič, slišala sta le zgodbe. Kljub šibki samozavesti, negotovosti in finančnim problemov jima uspe odpotovati. V tej, lahko jo imenujemo, prvi žepni slovenski odpravi v Patagonijo, sta se Lenarčič in Simončič skušala povzpeti na Fitz Roy po francoski smeri, kar jima, kljub vztrajnemu poskušanju in ignoriranju neljubih vremenskih razmer, ne uspe. Opravila pa sta prvo ponovitev Ameriške smeri, brez doseženega vrha. Vendar pa se vrneta polna novega zagona, občutij in spominov, saj sta uspela skromne sanje po le pogledu na mogočne stene patagonskih tri tisočakov uspela uresničiti in v njih celo plezati.
Aleš Kunaver ju je kmalu po njunem povratku prepričal, da sta se prijavila na razpis za odpravo na Anapurno I. Sama se nista nameravala prijaviti, saj sta bila še polna vtisov iz Patagonije, vendar sta na koncu sprejeta in priprave na odhod hitro stečejo. Skupaj se odpravita v Chamonix, nabirati potrebne izkušnje in vzpone ter nakupiti opremo. Izlet se konča tragično: Borisa med sestopom z Les Courtes pokoplje plaz. »Le zakaj ne pride še en plaz, da konča to bolečino!« se sprašuje Lenarčič, ki je v trenutku izgubil dolgoletnega prijatelja in soplezalca. Odprava na Anapurno se je sicer izpeljala, vendar pa ni bila uspešna. Poleg te, jo je spremljala še ena smrtna senca: malo pred njenim začetkom je preminil Nejc Zaplotnik, ki je bil predviden za njeno vodjo.
Lenarčič si je v prihodnjih letih našel nove soplezalce (Igorja Mezgeca, Bogdana Biščaka, Rada Fabjana in Igorja Škamperleta) s katerimi se je ujel v ljubezni do alpinizma in narave, njihovi podobni značaji pa so utrdili tudi prijateljstvo. Pozimi leta 1985/86 so želeli odpotovati v Nepal in se povzpeti na kakšnega izmed visokih himalajskih vrhov, vendar jim je zahtevna birokracija to preprečila. Želje in upe so preusmerili na drug kontinent, v drugo gorovje: zopet Patagonijo. V istem času je sicer tam že delovala ena slovenska odprava (Silvo Karo, Stane Klemenc, Janez Jeglič, Franček Knez, Pavle Kozjek, Peter Podgornik in Slavko Svetičič v sklopu te preplezajo prvenstveno smer Peklenska diretissima, VIII+ A4, vzhodna stena Cerro Torre, Patagonija), ki pa je imela drugačne cilje in vzgibe. Lenarčič v knjigi večkrat poudari, da je bil njegov cilj vedno plezati v družbi dobrih prijateljev in da se je državno sponzoriranih odprav raje izogibal. Do teh je kritičen, saj se mu je zdelo, da s priključitvijo tej pustiš »velik del svoje identitete (…) doma« in da postaneš le »poslanec naroda, alpinistični sel, alpinistični stroj, alpinistična številka.« Seveda pa ne more zanikati dejstva, da so bile te odprave dobro finančno podprte.
Uspehi slovenskih alpinistov v Patagoniji tega leta so bili veliki: poleg že omenjene Peklenske diretissime, so Lenarčič, Biščak in Fabjan preplezali novo smer v južni steni Fitz Roya in jo poimenovali po Borisu Simončiču. Poleg tega so kot prvi Jugoslovani stopili na vrh Cerro Torreja, kar jim je uspelo v drugem poskusu. Branje strani skorajda poetičnih opisov gaženja po globokem snegu, viharnih razmerah, bivakiranju visoko v steni, nošenju vedno pretežkih nahrbtnikov, nevarnosti plazov ter pomanjkanju hrane, nam realno predstavijo razmere v Patagonskih gorah in težavah, s katerimi so se soočale prve slovenske odprave v 80. letih prejšnjega stoletja. Kljub vsem (ne)naštetim nevšečnostim pa je pri udeležencih vedno znova prevladala želja po uspehu, občutju pristnih medsebojnih odnosov in doživetij v prvinski naravi, zato so se z odprave vračali polni novih občutij in zagona za nadaljevanje alpinistične kariere.
Knjige je poleg opisa odprav zanimiva tudi zaradi drugega dela naslovljenega »Patagonske razsežnosti«, v katerih avtor natančno popisuje geografske in geološke razsežnosti, rastlinstvo, živalstvo in ljudi Patagonije. Poleg tega je priložen pregled vzponov na Fitz Roy in Cerro Torre, kar je pomembno za preučevanje zgodovine vzponov na ta dva vrhova.
Julija Šuligoj
Vrsta gradiva – dokumentarna literatura ; leposlovje za odrasle
Izdaja – 1. izd.
Založništvo in izdelava – Maribor: Obzorja, 1988
Jezik – slovenski
ISBN – 86-377-0315-1
COBISS.SI-ID – 3832576
