Pred dobrim mesecem (3. oktobra) je minilo 110 let od smrti Paula Preussa, enega najpomembnejših oseb v razvoju plezanja tako po tehnični, kot ideološki liniji. Preuss, rojen 1886, je v svojih 27 letih življenja preplezal 1200 smeri oziroma dosegel 1200 vrhov. 300 od teh smeri je opravil sam, 150 vzponov je bilo prvenstvenih.
Veliko plezalcev povezuje Preussa s tehničnim plezanjem, saj je danes veliko njegovih dolomitskih smeri dobesedno napikanih s klini, toda ti klini zagotovo niso bili zabiti med prvim vzponom, Preuss je namreč vztrajno odklanjal uporabo klinov in vseh manevrov z vrvjo. V tem je videl nekakšen prestopek v plezalni etiki. Uporabo klinov je imel za nazadovanje v razvoju alpinizma. V času, ko so se plezalci oprijeli tehničnih pripomočkov, s katerimi so lažje premagovali »nemogoče« raztežaje, je Preuss podkrepil svoj način plezanja z množico fantastičnih solo vzponov. Največja senzacija je bil njegov izjemen prvi vzpon po vzhodni steni Campanille Basso, 29. julija 1911. Smer so imeli za eno najtežjih, a Preuss tam ni uporabil klinov niti vrvi za najnujnejše varovanje.
Znanih je njegovih 6 napotkov oz pogledov na etičnost plezanja (o njih kdaj drugič …).
Njegov pogled na plezalni/alpinistični svet, njegovo zapuščino, širjenje dela in filozofije, ki se izraža v izreku “Sposobnost je merilo dovoljenega” ohranja Mednarodno društvo Paula Preussa, ki v ta namen tudi podeljuje “nagrado Paula Preussa”. Prvi je nagrado leta 2013 ob 100. obletnici alpinistove smrti prejel Reinhold Messner, letošnji nagrajenec pa je Slovenec Marko Prezelj. 
Več o Paulu Preussu lahko izveste v knjigi Paul Preuss: Gospodar prepada / Življenje in smrt ob rojstvu prostega plezanja (David Smart), ki je v slovenskem prevodu izšla pri Založba Arna.
