Ponoči iz 5. na 6. julij leta 1822 je pri triangulacijskih meritvah na vrhu Triglava v merilce udarila strela in ubila enega izmed njih. Njegov transport z vrha gore pomeni prvo dokumentirano reševanje v naših gorah.
Zgodba pa gre takole. Zemljemerec Antonio von Bosio je najel bohinjske vodnike in nosače, da so julija 1822 na vrhu Triglava postavili štiristranično triangulacijsko piramido in poleg nje tudi strelovod. Petega julija so štirje vodniki, in trije nosači, ki jih je vodil Anton Kos, privedli na vrh Bosia in njegovega pomočnika ter prinesli zaboj z merilnimi instrumenti in drugim. Priprave in merjenje so bili dolgotrajni. Pred viharjem so vodniki resno opozorili Bosia na smrtno nevarnost, a se nikakor ni dal prepričati, zato so sami odšli. Z Bosiem in pomočnikom je ostal vodnik Anton Korošec – Cerkovnikov Tonej, v nočnem viharju pa ga je ubila strela. Zjutraj, 6. julija, so se pod Kosovim vodstvom vsi drugi spremljevalci vrnili. Med tremi vzponi in dvema sestopoma so si bili pridobili toliko znanja in izkušenj, da so mrtvega tovariša kljub vsem težavam in nevarnostim prinesli z gore; tudi vso prtljago in spremljali oba zemljemerca. To je prvo znano organizirano in vodeno gorsko reševanje v najzahtevnejših razmerah – pravi začetek slovenskega gorskega reševanja. Ko je Bosio prišel na Velo polje, je bil deležen burnega odziva pastiric in pastirjev.
Vir in fotografije: Peter Mikša in Kornelija Ajlec: Slovensko planinstvo. PZS, 2022.
