Stane Belak – Šrauf (1940-1995) je ime, katerega ni mogoče zaobiti niti pri najbolj površnem pregledu slovenskega alpinizma. Sodil je v najožji krog svetovne alpinistične elite, njegov 15-dnevni vzpon preko južne stene Daulagirija pa še danes velja za eno največjih himalajskih pustolovščin. Opravil je preko 1000 alpinističnih tur, od tega 60 prvenstvenih, med njimi so mnogi vrhunski vzponi v vseh letnih časih, v domačih in tujih gorah. Nepozabne bodo ostale njegove prve zimske ponovitve Rdeče zajede v Rakovi špici, Krušičeve smeri v Špiku, Šinkove v Frdamanih policah in Raza Singe,

s svojimi vzponi v zahodnih Alpah (severna stena Les Droites in Freneyski stebri) je dvignil raven naših vzponov v evropskih gorah.

Njegov najpomembnejši zimski vzpon je zagotovo prva zimska ponovitev Čopovega stebra, katerega je s Alešem Kunaverjem in Antonom Sazonovim leta 1968 preplezal v osmih dneh v izredno slabih razmerah. Njegova pot v tuja gorstva se je začela z dvema odpravama v Hindukuš, po neuspelem poskusu v južni steni steni Makaluja leta 1972 pa je vrh dosegel na Kangbačenu in kot prvi Jugoslovan (Slovenec) dosegel vrh Makaluja, prvega osemtisočaka za Slovence (Jugoslovane) leta 1975, prav tako je leta1979 dosegel vrh everesta in preživel odprt bivak v viharju krepko nad 8000 metri. Leta 1983 je vodil odpravo in dosegel vrh na Gangapurni, opravil prvi pristop na sedemtisočak Nyanang Ri v Tibetu in začrtal prvenstveno smer na Ganeš 5. Bil je dejaven gorski vodnik in kot tak opravil prvi slovenski vodniški vzpon čez razvpito severno steno Eigerja. Smrtno se je ponesrečil 24. 12. 1995 pod plazom pod Mojstrovko.

Vir: Mikša, Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma, 2013.

Foto: arhiv Aleš Kunaver.