»Danes ne vem več, koliko je bilo mojih hribovskih poletij in koliko tur; vse se je zlilo v eno in samo posamezni spomini se utrinjajo na tej samotni poti. Alpinizem? Ali zgolj hribi z malo plezarije? Ne vem. O definicijah in vzgibih takrat nisem dosti razmišljala, danes pa se spominjam le tega, da je bilo lepó. Da, lepó; in lepše, če je bilo težavno; samotna pota pa so imela poseben mik.«
Staza Černič (1923-2022) je bila slovenska alpinistka, ki je pomembno zaznamovala zgodovino Jugoslovanskega in Slovenskega povojnega obdobja. Poleg markantnih vzponov se jo spominjamo kot prvo žensko, ki je pisala za Planinski vestnik.
Knjiga Poti v brezpotja je njena edina izdana knjiga in je neke vrste alpinistična avtobiografija. Knjiga je ena izmed izjemno redkih avtobiografskih zapisov slovenskih alpinistk (med te sodi na primer še knjiga Objem na vrhu sveta, ki jo je napisala Marija Štremfelj v soavtorstvu z možem, Andrejem Štremfljem).
V knjigi Staza popisuje svoja doživetja v slovenskih in francoskih Alpah, v katerih se je udejstvovala z alpinističnimi kolegi pa tudi, »v tistih časih bela vrana,« sama. Zakaj? »Menda zato, ker nisem imela s kom biti v dvoje,« priznava, vendar pa tudi zaradi želje po prvinskem doživetju lepote gora, pogledu na ogromne francoske ledenike, ki so jo obdajali in privlačnosti »nekoristnega sveta«. In res je bila v tem pogledu velika izjema, saj je bilo že samo žensko udejstvovanje v gorah v tem času redkost, dejstvo, da bi ženska odšla sama na gorsko turo, pa povsem nepredstavljivo. To kažejo tudi reakcije tistih, ki jih je srečevala na poti proti svojemu cilju: začudenje, odsvetovanje ter prikrite in odkrite grožnje s težavnostjo smeri, razmerami, vremenom. Vse to je pripovedovalko večkrat begalo in jo spravljalo tudi v težek položaj notranjega boja med dvomom in željo po vzponu. Skozi poglavja smo priča izoblikovanju njene samozavesti in pokončne drže. V enem zadnjih poglavij nevoščljive komentarje na primer zavrne z besedami: »Sedaj dobro vem, kaj hočem in kaj zmorem.«
Prošnja, da slovenske gore predstavi skupini francoskih alpinistov na izmenjavi, je vodila v nova poznanstva, ki so vplivala na Stazino gorsko udejstvovanje. S prijateljico Jelko se je namreč leto za tem (1952) odpravila na obisk v Grenoble, od tam pa, ob sprejetem povabilu novega francoskega alpinističnega kolega, na Zahodni Ailefroide (3954 m). Sprva rahlo v dvomih, nato pa navdušena nad novo izkušnjo se je Staza podala v mogočno steno skupaj s še petimi francoskimi alpinisti. Podvig bi se skoraj končal tragično. Ni jim namreč uspelo doseči vrha stene preden jih je ujela noč in morali so bivakirati sredi stene brez primerne opreme. Staza se spominja, da je imela sicer oblečeno toplo perilo in zgornje dele oblačil, spodaj pa le žametne pumparice in bombažne dokolenke. Noč je preživela z nogami potisnjenimi v nahrbtnik. Jutro naslednjega dne je bilo megleno, smer, po kateri so nadaljevali pa prekrita z ledom. Uspelo jim je priti do izstopnega kamnina, dva raztežaja pred vrhom, ko so obstali in se niso mogli premakniti ne naprej, ne nazaj. Prisiljeni so bili v še eno noč v ledeno mrzli steni, brez hrane in vode.
Dogodivščina, ki se je na srečo dobro iztekla, saj so jih čez dva dni iz stene rešili gorski reševalci, je dala Stazi misliti, ni pa ji vzela volje do plezanja in ljubezni do gora. Poletje 1953 je namreč prav tako preživela v francoskih Alpah, tokrat v samoti, družbi naključnih novih poznanstev in starih prijateljev. Sama se je povzpela na več alpskih tri tisočakov ter na streho Evrope, Mont Blanc (4809 m). Pripoved o vzponu na slednjega je polna prekipevajoče radosti ob odkrivanju gorskega sveta, ki žari v sončni svetlobi in ledeniških kristalih. Naslednjega leta ji je uspel vzpon na francoski Aiguille d’Argentière, nato pa se je odpeljala v švicarski Zermatt od koder se je povzpela na Monte Roso.
Skozi branje Stazinih doživetij tudi sami doživljamo vse te lepote in si predstavljamo francoske ledenike v vsej svoji veličini. Tako kot se je sama vračala z gora s toliko bogastva v sebi, da se je spraševala, »kam naj z vsem tem«, tako se počuti tudi bralec, ko pri sebi že planira obisk teh krajev.
Za konec pa še ena njena misel: »Te gore so kot življenje: postavi se ob stran, ozri se; tedaj šele ga boš razumel in precenil v celoti.«
Julija Šuligoj
Vrsta gradiva – gorniško leposlovje
Izdaja – 1. izd.
Založništvo in izdelava – Maribor: Obzorja, 1990
Jezik – slovenski
ISBN – 86-377-0531-6
COBISS.SI-ID – 26176257
