Valentin Stanič velja za prvega slovenskega alpinista in enega od pionirjev modernega evropskega alpinizma sploh!
Uveljavil se je tudi kot pesnik in prevajalec, kot duhovnik pa ni skrbel le za dušni blagor svojih faranov, ampak si je v duhu razsvetljenstva prizadeval za izboljšanje in napredek na skoraj vseh področjih življenja. Veliko pozornosti je posvečal socialnim razmeram. Skrbel je za najnujnejšo izobrazbo ter pomagal pri delu, v nesrečah, bolezni in revščini. V Ročinju je v času epidemije cepil ljudi zoper koze. Kot mentor in dobrotnik je pomagal slovenskim študentom v Gorici. Med rojaki je širil slovenske knjige in časopise, ustanovil je knjigarno in izdal prvi knjižni katalog v slovenščini. Leta 1840 je ustanovil gluhonemnico v Gorici, ki je delovala 146 let. Stanič je bil njen prvi ravnatelj in vzgojitelj. Leta 1845 je ustanovil tudi društvo proti mučenju živali, prvo na avstrijskem ozemlju.
Poleg njegovih literarnih ter didaktičnih del pa danes nanj spominjajo tudi obeležja, s katerimi so se mu poklonili stanovski kolegi. Drenovci so v Zeleniških špicah poimenovali težko dostopen 1895 metrov visok vrh Staničev vrh. Tik pod vrhom Triglava stoji Staničevo zavetišče, ki ga je postavil Jakob Aljaž, na višini 2332 metrov pa danes stoji Dom Valentina Staniča – nekoč Deschmannova koča.
Več o Staniču si lahko preberete tudi v članku, ki smo ga objavili aprila lani, ob obletnici njegove smrti.
Vir in fotografija: Peter Mikša, Urban Golob, Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana. 2013.
