Živeti gore: festival zgodb, ki jih pišejo gore

Nobenega dvoma ni, da imamo Slovenke in Slovenci gore v svojem dednem zapisu. Gore imamo preprosto radi. O njih na veliko pišemo, pripovedujemo, snemamo, jih fotografiramo, slikamo... Le kdo ne pozna zgodb o naših velikih alpinističnih legendah, na primer Klementu Jugu, Joži Čopu, Pavli Jesih in Miri Marko Debelak, pa Nejcu Zaplotniku, Tomažu Humarju ..., tu imamo še Triglavskega kralja Jakoba Aljaža in še mnogo drugih. Te zgodbe in način njihovega pripovedovanja so postali del naše skupne identitete, njihove junakinje in junaki pa so z njihovimi dosežki in mislimi dosegli svojevrstno nesmrtnost.

Žal se tak način pripovedovanja zgodb vedno bolj izgublja. Priložnosti, da bi se množičneje, kot nekoč zbrali na primer v gorski koči po opravljenih turah ali v sobah planinskega društva ali alpinističnega kluba oz. odseka (na ferajnu) in se o gorah, smereh, pohodih, ... pogovarjali, je vedno manj. Zato se je rodila ideja, da bi enkrat letno organizirali festival, na katerem bi si na različne načine pripovedovali zgodbe o gorah. O tem, kar se nam je na poti tja, tam in ob vračanju ... zgodilo.

Namen festivala je torej ponuditi možnost pripovedovanja, še bolj pa poslušanja vseh vrst zgodb, ki jih povezujejo gore. Zgodbe, tudi naše iz gora, lahko namreč preživijo samo pod pogojem, da živijo - da si jih pripovedujemo

V sklopu festivala, ki je v razstavišču Edvard v centru Ljubljane potekal 23. in 24. oktobra smo govorili o zgodbah, o dogodkih v zgodbah, o posameznikih, ki so zgodbe ustvarili, pa tudi o tistih, ki so zgodbe zapisali ali pa jih pripovedovali oz. jih na tak ali drugačen način ujeli. Nekateri ljudje so za seboj pustili tako bogato dediščino, da ta govori o njih in bo tako toliko časa, dokler bomo znali tako govoriti kot tudi poslušati. Eden izmed tistih, ki bi bil zagotovo organizator tega festivala in bi lahko povedal na tisoče zgodb, je bil Urban Golob, ki ga žal že nekaj let ni več med nami. Urban Golob je bil fotograf, publicist, filmski ustvarjalec, glasbenik in še mnogo drugega, predvsem pa, kar se naših zgodb tiče - alpinist. Tako rekoč od prvega trenutka. Svoj prvi alpinistični vzpon je opravil z očetom pri samo devetih letih. Prav toliko je bil star, ko je zbolel za rakom v ustih. Naslednja štiri leta je v glavnem preživel v bolnišnicah, pri štirinajstih pa se je že povzpel na Mont Blanc. Z alpinizmom se je resneje začel ukvarjati leta 1985 in od tedaj opravil okrog 900 plezalnih vzponov, od tega več kot 70 prvenstvenih smeri, ki jih je nanizal predvsem v domačih gorah in tudi v Avstriji, Švici, Kanadi, Andih in Himalaji. Kot alpinist se je ukvarjal s plezalno fotografijo in fotografiranjem športov na prostem. V obdobju med letoma 1995 in 2015 je bil brez dvoma najpomembnejši fotografski kronist plezalnega in alpinističnega dogajanja pri nas. Njegova fotografska zapuščina ponuja uvid v ta čas, družbo, pa tudi izstopajoče posameznike tistega časa pri nas – ne samo na področju alpinizma. Nekaj občutkov, ujetih v večnost njegovih fotografij, je bilo mogoče začutili ob retrospektivni razstavi z naslovom »Nekoč so bili bojevniki«. Predvsem pa je bilo mogoče začutili njegov nezlomljivi duh, ki kljubuje času in z leti vedno bolj dokazuje, da je Urban Golob fotografiral (in tudi pisal) zgodovino našega alpinizma na najlepši mogoči način.

Festival smo zato začeli z otvoritvijo razstave njegovih plezalnih fotografij, kjer je nekaj dodatnih besed o Urbanu in o času nastajanja fotografskega gradiva na razstavi povedal Tadej Golob.

Sledila je predstavitev knjige Svetišča narave: sedem tednov vseživosti avtorice Irene Cerar. Irena si je zadala posebno nalogo: sedem tednov je preživela v slovenski naravi, da bi poglobila njeno doživljanje ter o svoji izkušnji pisala. Pot jo je vodila med biotsko raznolikimi koščki naše divjine, tudi v gore. Nastala je knjiga, v kateri Irena ne raziskuje samo pokrajin zunaj sebe, ampak zelo odkrito ubesedi svoj najintimnejši odnos do narave. O večplastnem naravopisnem delu, ki je že ob izidu deležno odličnih recenzij in zelo čustvenih odzivov bralcev, se je z avtorico pogovarjala Mojca Volkar Trobevšek.

Temu je sledila okrogla miza o jubileju verjetno najbolj znane slovenske alpinistične smeri. Kmalu bo namreč minilo 80. let od za mnoge zadnjega dejanja slovenske alpinistične romantike. Izpraševali smo se, ali na ta dosežek danes gledamo drugače kot prej? Bi se smer morala imenovati Skalaški steber, smer Čop–Jesih ali je prav, da se imenuje Čopov steber? Bi bila smer, če bi bili vlogi akterjev zamenjani, poimenovana Pavlin steber? Kakšno simbolno vrednost ima Čopov steber v kontekstu boja za enakopravnost med plezalkami in plezalci, pa ne samo v navezi? In ne nazadnje – ali je Pavla Jesih, ki se je v zadnjih desetih letih kot Feniks dvignila iz pepela pozabe, dejansko prepoznana kot soavtorica te kultne klasike in ne samo 'nekdo, ki je pač držal Jožev štrik'? Toda, nismo se ustavili le pri tem. Preplezan Čopov steber je na svoj način tudi odprl Pandorino skrinjico in dokazal prihodnjim rodovom, da je še tako drzne sanje mogoče uresničiti. Ko sta ga Pavla in Joža preplezala, so sanje o vzponu v triglavskem centralnem stebru postale resničnost in rodile so se nove sanje: Čopov steber, preplezan pozimi. In ko se je zgodilo tudi to, so plezalci začeli sanjati o novih podvigih, o obrazu sfinge. Med nami sta bila dva, ki sta uresničila sanje, ki jih je rodil preplezan Čopov steber - Anton Sazonov, ki je kot prvi preplezal Čopov steber pozimi in Gregor Kresal, ki je kot prvi prosto preplezal obraz Sfinge. Ob njiju sem kot moderator pogovora gostil še Marto Krejan Čokl in Jureta K. Čokla.

Prvi dan smo zaključili s predavanjem alpinista in gorskega vodnika Luke Stražarja. Luka se z igro vzponov, sestopov, iskanja izzivov in prehodov ukvarja že približno dve desetletji. V tem obdobju ga je z gorami prežeto življenje vodilo od faliranega študenta do polno zaposlenega alpinista. Od sanjarjenja o zasneženih vrhovih do plezalnega vsakdanjika moža in očeta. Vmes je postal eden dejavnejših in najvidnejših - glede na to, da ima dva zlata cepina - predstavnikov slovenskega alpinizma svoje generacije. V zanimivem predavanju smo izvedeli, iz česa so sestavljeni podvigi v stenah od domačih gora do evropskih Alp in vse do Himalaje. Kakšne uspehe in neuspehe prinaša raziskovanje nekoristnega sveta?

Drugi dan smo začeli z vodenim ogledom po naši prestolnici. »Po sledeh gora v Ljubljani« je avtorsko delo turistične in planinske vodnice Mateje Komac. Na njem smo spoznavali spomenike, zgradbe in prostore, ki so povezani z gorami oziroma z zgodovino planinstva in alpinizma pri nas.

Sledila je še ena predstavitev nove knjige. Alenka Klinar je povedala zakaj in kako je nastala njena prva knjiga Po vrvi do svetlobe, ki raziskuje razmerje med plezanjem, alpinizmom in osebno rastjo, pri čemer se opira na svoje osebne izkušnje, vključno z veliko  življenjsko preizkušnjo, nesrečo v gorah. V pogovoru z Ano Tratnik, urednico knjige, sta se dotaknili zabavnih zgodb, ki so se dogajale v njenem alpinističnem obdobju, razpada identitete, do katerega je prišlo zaradi nesreče, in grajenja nove osebnosti, ki se končno sklada s tem, kar je Alenka v resnici.

V okviru festivala smo imeli še eno okroglo mizo, pogovor smo naslovili alpinizem in materinstvo s pomenljivom podnaslovom »plenice ali prasice«. Včasih je veljalo, da je prihod otrok za žensko pomenil konec športne kariere. Potem so prišle posameznice, ki so tudi na področju alpinizma tovrstno razmišljanje postavile na glavo. Še več kot to – slovenske mame so stale tudi na strehi sveta, odšle na številne odprave, preplezale zadnje tri težave Alp pozimi in dokazale, da stvari s prihodom otrok postanejo drugačne, pogosto tudi težje, ne pa neizvedljive. Kakšna je ob tem vloga njihovih življenjskih sopotnikov, kako v duhu materinstva gledajo na tveganje, ki ga prinaša alpinizem in kako se po porodu ob tako velikih naporih obnaša njihovo telo? Tokrat so za mizo sedele mame alpinistke, ki zmorejo biti oboje naenkrat, čeprav ne zmeraj v istem vrstnem redu. Gostje festivala so bile moderatorka Marta Krejan Čokl, Petra Klinar Stražar, Neli Penič Slapšak, Tina Di Batista in Mira Zorič.

Za konec letošnjega festivala pa smo malenkost predčasno vstopili v zimo. Tja sta nas popeljala Anja Petek in Peter Borič. In sicer v zimo 2023/24, ko sta v navezi preplezala Čopov steber v Triglavu, s čimer je Anja zapečatila prvo žensko zimsko ponovitev te znamenite smeri. Dva tedna kasneje pa sta kot prva v treh dneh pozimi osvojila še Skalaški tris – v enem zamahu sta preplezala tri Skalaške smeri v Špiku, Škrlatici in Triglavu.

Festival je nastal v organizaciji Združenja Retrospektive, založbe Arna in Gens Historie oz. če to prevedemo v fizične osebe -  festival so pripravili Peter Mikša, Ana Tratnik, Jure K. Čokl, Bogdana Mikša in Urban Pipan.

Organizatorji upamo, da smo veliki množici obiskovalcev oz. poslušalcem dali čim več iztočnic za nadaljnje pripovedovanje zgodb tudi po tem, ko so se festivalske luči ugasnile. Če nam je to uspelo, potem je ideja festivala v resnici zaživela.

Peter Mikša