80 let najbolj znane slovenske alpinistične smeri

Še dan danes je težko razumeti, kaj je Pavlo Jesih in Joža Čopa gnalo, da sta se pred 80 leti podala v Osrednji steber Triglavske severne stene. Bilo je le dober mesec po koncu druge svetovne vojne. Za njima so bila štiri leta vojne, Joža je imel že 52 let, Pavla 44. Pavla po hudih poškodbah v steni Mojstrovke pred enajstimi leti ni več resno plezala.

26. junija 1945 sta se v steno podala – kot sta sama rekla – “kar tako, malo na oglede”, da znova okusita plezanje. Sprva sta nameravala le preplezati Steno, verjetno po Nemški smeri ali po poti, ki bi se jima zdela najugodnejša. S sabo sta imela kratko, približno 20-metrsko Pavlino vrv, Joža pa si je “za vsak slučaj” izposodil 17 klinov. Sredi stene sta po Zlatorogovih policah zavila pod Osrednji steber, da si ga ponovno pobliže ogledala.

Ta mogočni triglavski steber je bil med obema vojnama najbolj zaželena tarča domačih in tujih alpinistov, a se ga nihče ni resno lotil. Po pripovedovanju si ga je ogledoval tudi znameniti Emilio Comici, ki naj bi Joži, medtem ko sta ga skupaj preučevala, svetoval: »Oštja, Joža, ga moraš provare! Ma ga poškuši! Ga pridiš, ga vidiš, al ga greš al ga ne greš!«

In res sta ga morala “provare” – vsaj spodnji del. Sprva se jima je steber zdel gostoljuben, plezanje jima je šlo dobro od rok. Tako zelo, da je Joža zavil v previsnejši del in jima tako zaprl možnost umika. Že po prvem bivaku sta kazala znake utrujenosti, vrstili so se manjši padci in visenje na vrvi, začelo je tudi deževati. Klinov je bilo vse manj, pred njima pa nova, hladna in mokra noč.

Tretji dan sta kljub temu počasi pridobivala višino in preplezala meter za metrom vse do zadnjega težkega mesta – danes imenovanega Čopova prečnica –, ki velja za najtežji odsek, kar so jih slovenski alpinisti do tedaj preplezali. Joža je ta del uspel premagati, a Pavla mu ni mogla več slediti in tam dokončno omagala. Odločila sta se, da Joža sam nadaljuje na vrh in se nato z reševalci vrne po Pavlo.

Tako je Joža še enkrat sam, brez varovanja, preplezal najtežje mesto, kar so ga do takrat zmogli slovenski plezalci (!) in vršni del stene. Kasneje ni znal pojasniti, kako mu je to uspelo – bil je izčrpan do konca. V svojem značilnem hudomušnem slogu je dejal, da je bila megla tako gosta, da se je kar nanjo naslonil – in šlo je.

Na Plemenice je prišel ponoči in tam prespal. Zjutraj je sestopil do Aljaževega doma, kjer so že bili zbrani reševalci. Po nekajurnem počitku se je z njimi znova povzpel do Plemenic, a tistega dne Pavle niso uspeli locirati. Tako je v steni brez hrane in vode preživela še eno noč, preden so jo končno dosegli. V petih dneh in štirih nočeh je prestala veliko, a Pavla je bila preveč ponosna in trmasta, da bi se pustila izvleči. Ko so jo hoteli potegniti, se je začela odvezovati. Na koncu so reševalci popustili – vrv je ostala ohlapna, Pavla pa je, dobro zavarovana, steno preplezala sama. Kasneje so reševalci šaljivo pripomnili, da bi morala v steni prebiti še eno noč, da bi jo mogoče vendarle lahko izvlekli “na horuk”.

Takratni in kasnejši zapisi so govorili o “tragičnem reševanju”, a v sami steni take drame ni bilo. Ta se je za Pavlo začela šele pozneje…

Novica o vzponu je med slovenskimi alpinisti in širšo javnostjo odjeknila kot bomba. Prvi zapisi so omenjali smer Čop–Jesihova, plezalca pa naj bi se dogovorila, da jo poimenujeta Skalaški steber. A po prvi ponovitvi sta Daro Dolar in France Avčin predlagala ime Čopov steber, ki se je tudi uveljavilo.

Kronologija:

  • Čop–Jesihova smer (danes Čopov steber), Triglav, severna stena, Srednji raz, VI+, 450 m
    Prvi vzpon: 26.–30. junij 1945 – Joža Čop in Pavla Jesih

  • Prva ponovitev: 18.–19. avgust 1948 – France Avčin in Daro Dolar (vzpon sta začela po Slovenski smeri; trajal je 16,5 ur)

  • Druga ponovitev: Sandi Blažina in Dane Škerl, začetek po Skalaški smeri, bivakiranje zaradi slabega vremena

  • Tretja ponovitev: 12. september 1948 – Ciril Debeljak in Rado Kočevar, vzpon v osmih urah

  • Prvi mešani navezi:
    – 8. avgust 1950 – Danica Pajer (Blažina) in Sandi Blažina
    – istega leta – Nadja Fajdiga in Vid Vavken

  • Prva ženska naveza: 16. september 1961 – Barbka Lipovšek in Helena Lužar

  • Prvi solo vzponi:
    – Janez Zorko (prvi)
    – Drago Zagorc, le dve uri za Zorkom

  • Prva zimska ponovitev: 31. januar–7. februar 1968 – Stane Belak–Šrauf, Aleš Kunaver, Tone Sazonov

—

Preberite si več o Pavli Jesih.

Poglejte si pogovor s “stebrom” slovenskega alpinizma – Anton Sazonov – Tonač.

Zgodbe gora

Your content goes here. Edit or remove this text inline or in the module Content settings. You can also style every aspect of this content in the module Design settings and even apply custom CSS to this text in the module Advanced settings.