Carletto z Glavnega trga. Poreklo prvopristopnika Nemške smeri Karla Ludwiga Domenigga in zgodovina ene napake

Jul 21, 2026

Sredi letošnjega julija je minilo sto dvajset let, odkar so Karl Domenigg, Felix König in Hans Reinl 9. in 10. julija 1906 preplezali Triglavsko severno steno po sredini, kjer je najvišja. Reinl je vzponu dal nacionalni predznak, ki ga slovensko planinstvo ni nikoli pozabilo, in ko je Planinski vestnik leta 1950 poročal o Domeniggovi pravkar izdani avtobiografiji, je zapisal, da je bil vzpon narejen v znamenju nemškega vdiranja v naše gore, ter navedel Reinlov vzklik, da Triglav sicer stoji na slovenskih tleh, toda premagala ga je nemška sila.¹ Domenigg je tako v naši literaturi obveljal za tujca, ki pa mu je bila kot vez s slovenskim svetom pripisana mati. Kaj natanko naj bi ta vez pomenila, pa je bilo od pisca do pisca drugače. Zgodovinski pregled plezanja v vodniku Stena je trdil, da je bil po materi Slovenec,² drugi so dopuščali kvečjemu delno slovensko poreklo in ga imeli za Dunajčana, podatkovna zbirka Historisches Alpenarchiv pa je njegovo rojstvo postavljala v leto 1877.³ Kje se je rodil, ni vedel nihče.

Domovinska pola ljubljanske družine Domenig. Emilie, rojena Schmiedl, je vpisana kot trgovčeva vdova, rojena leta 1846 v Samboru v Galiciji, s pristojnostjo v Bovcu, ki jo je pridobila po možu. Med otroki je Carl, rojen 2. junija 1867 in krščen pri Sv. Nikolaju. Pripis iz junija 1887 poroča, da živi Emiliin oče Johann Schmiedl v Gradcu na Humboldtstraße 3, ona sama pa se je vnovič poročila s cesarsko-kraljevim domobranskim stotnikom Georgom Sianom in se naselila v Zagrebu. (ZAL, Mesto Ljubljana, domovinska pola družine Domenig)

Slika: Domovinska pola ljubljanske družine Domenig. Emilie, rojena Schmiedl, je vpisana kot trgovčeva vdova, rojena leta 1846 v Samboru v Galiciji, s pristojnostjo v Bovcu, ki jo je pridobila po možu. Med otroki je Carl, rojen 2. junija 1867 in krščen pri Sv. Nikolaju. Pripis iz junija 1887 poroča, da živi Emiliin oče Johann Schmiedl v Gradcu na Humboldtstraße 3, ona sama pa se je vnovič poročila s cesarsko-kraljevim domobranskim stotnikom Georgom Sianom in se naselila v Zagrebu. (ZAL, Mesto Ljubljana, domovinska pola družine Domenig).

Najdba

Na sled sem mu prišel med raziskavami za doktorat. Drobna omemba, da naj bi bil rojen v Ljubljani, me je peljala v Zgodovinski arhiv Ljubljana, kjer se je v domovinskih polah našla ena sama družina tega priimka v mestu, z otrokom Karlom, rojenim 1867, in z domovinsko pristojnostjo na Bovškem; identifikacijo je nato potrdila krstna knjiga stolne župnije sv. Nikolaja v Nadškofijskem arhivu Ljubljana. O najdbi sem 18. januarja 2012 pisal avtorju omenjenega pregleda v vodniku in to pismo je danes najstarejši datirani dokument nove kronologije Domeniggovega življenja.⁴ Ljubljansko rojstvo sem nato prvič objavil,⁵ ob njem pa sem podedovano trditev o materi z Bovškega zapisal kot potrjeno, tako da je nastala formulacija, da je bil Domenigg rojen v Ljubljani in da je bil z materjo, ki je bila z Bovškega in slovenskega rodu, že kot deček na Triglavu. Ta se je od tedaj prepisovala iz besedila v besedilo in se je znašla tudi v knjižnih pregledih zgodovine našega planinstva. Novo arhivsko gradivo zdaj omogoča, da zgodbo prvič povemo celo, in pokaže, da je bila napačna.

Krstni list

Karl Ludwig Domenigg se je rodil 2. junija 1867 v Ljubljani, na Glavnem trgu (Hauptplatz) 14, in bil 6. junija krščen v stolni župniji sv. Nikolaja. Oče je vpisan kot Andreas Domenig, trgovec, mati Emilie, rojena Schmiedl.⁶ Isti vpis spremlja njegovo versko pripadnost do konca življenja. Po obvestilu dunajskega okrajnega urada je 24. novembra 1919 izstopil iz katoliške Cerkve, poznejša slovenska pripisa z letnicama 1938 in 1948 pa nakazujeta, da se je pred smrtjo vrnil. Oba pripisa čakata na dokončno razvozlanje.

Oče, od Plužne do kaznilnice

Očetov rod sega po matičnih knjigah v konec 18. stoletja. Karlov praded Andrej Jakob Karel Domenigg, v družinskem izročilu Andrä, je bil po rodovniku, ki ga je leta 1943 iz bovških in soških matic sestavil dekan Andrej Klobučar, rojen 12. junija 1778 v hiši številka 111 v hribovski kmečki družini na Bovškem, po odsluženem vojaškem roku pa je poročil Marijo Kenda iz Soče, sorodnico poznejšega gorskega vodnika Andreja Komca.⁷

Njegov sin Andreas, Karlov ded, se je 28. maja 1827 kot petindvajsetletni kmet iz Plužne, hiša 171, poročil s šestnajstletno Anno Kovačič iz Soče, hiša 68,⁸ njun sin Andreas, Karlov oče, pa je bil krščen v bovški fari 15. marca 1828.⁹ Priimek se v teh vpisih pojavlja kot Domenich, Domenik in Domenigg, kar je za trojezično Bovško povsem običajno. Dve generaciji zapored sta si moža iz rodbine Domenigg izbrala nevesti iz vasi Soča, na pragu Trente, in prav od tod je Domeniggova avtobiografija leta 1949 potegnila oznako, ki jo je Planinski vestnik povzel z besedami, da je bil po rodu pravzaprav Trentar.¹⁰

Karlov oče je iz Plužne prišel v Ljubljano in postal trgovec. Ob drugi poroki z Emilie Schmiedl, 3. avgusta 1863, je v oklicni knjigi stolne fare vpisan kot vdovec in kot tukajšnji trgovec s stanovanjem na Glavnem trgu 14, torej v hiši, v kateri se je štiri leta pozneje rodil Karl.¹¹ Z njo je imel nato štiri v Ljubljani rojene otroke, Andreasa (1865–1868), Karla (1867), Mario (1868) in Anno (1871).¹² Potem se je družina sesula. Ob popisu prebivalstva 1. januarja 1870 vodi gospodinjstvo Emilie sama, mož je zabeležen kot trajno odsoten, opomba ob njegovem imenu pa se najverjetneje bere kot preiskovanec deželnega sodišča.¹³ Konec pove mrliška knjiga. Andreas Domenigg je umrl 5. februarja 1874, star štiriinštirideset let, za pljučno jetiko, kot kaznjenec cesarsko-kraljeve moške kaznilnice v Ljubljani, ki je tedaj domovala na Ljubljanskem gradu. Poklic mu je vpisan kot menjalec denarja, medtem ko je bil enajst let prej ob poroki še trgovec.¹⁴ Karlu je bilo šest let. Za kaj je bil oče obsojen, matične knjige ne povedo; odgovor je treba poiskati v kazenskih spisih deželnega sodišča in v tedanjem časopisju. Grenak prizvok dobijo ob tem Domeniggovi spomini, v katerih isti grad nastopa kot prizorišče brezskrbnih otroških izletov z dedom in babico, oče, ki je za istimi zidovi umrl, pa je odpravljen v pol stavka o njegovem prezgodnjem slovesu s tega sveta.¹⁵

Vpis o smrti Karlovega očeta. Andreas Domenig, kaznjenec, poročen, po zapisu menjalec denarja, rojen leta 1829 v Bovcu na Primorskem, je 5. februarja 1874 ob enajstih dopoldne umrl za pljučno jetiko v cesarsko-kraljevi moški kaznilnici v Ljubljani, ki je tedaj domovala na Ljubljanskem gradu, pokopan pa je bil 7. februarja. (NŠAL, ŽA Ljubljana, Sv. Jakob, mrliška knjiga, vpis št. 31)

Slika: Vpis o smrti Karlovega očeta. Andreas Domenig, kaznjenec, poročen, po zapisu menjalec denarja, rojen leta 1829 v Bovcu na Primorskem, je 5. februarja 1874 ob enajstih dopoldne umrl za pljučno jetiko v cesarsko-kraljevi moški kaznilnici v Ljubljani, ki je tedaj domovala na Ljubljanskem gradu, pokopan pa je bil 7. februarja. (NŠAL, ŽA Ljubljana, Sv. Jakob, mrliška knjiga, vpis št. 31).

Mati, ki ni bila z Bovškega

Emilie Schmiedl je bila rojena leta 1845 v Samboru v Galiciji kot hči Johanna Baptista Schmiedla, cesarsko-kraljevega vojaškega oskrbovalnega uradnika, ki je pozneje v pokoju v Ljubljani poučeval francoščino in nemščino na Mahrovi trgovski akademiji in v zavodu Waldherr, ter Emilie, rojene Schuster.¹⁶ Z Bovškim jo je vezala samo domovinska pristojnost, ki jo je s poroko prevzela po možu; popisna pola iz leta 1870 jo izrecno vodi kot pristojno v Bovec.¹⁷ Po moževi smrti je služila kot vzgojiteljica hčera ravnatelja Kranjske industrijske družbe v Bohinjski Bistrici,¹⁸ pozneje se je vnovič poročila s cesarsko-kraljevim domobranskim stotnikom Georgom Sianom in se preselila v Zagreb, ded Schmiedl je hiši prodal in se umaknil v Gradec, kamor je šel v gimnazijo tudi Karl.¹⁹ Ravno ta druga poroka je desetletja begala pisce. Debelakova mater imenuje Šian-Domenigg, krstna knjiga Schmiedl, v ljubljanskih evidencah Schmiedlovih pa je ni najti; vse troje drži, ker je bila rojena v Galiciji, prvič poročena Domenigg in drugič Sian.

Otroštvo pri starih starših na Starem trgu, ki mu Domenigg posveča uvodna poglavja spominov, najlepše pove, od kod njegova nemškost. Dedovo omizje Triglavovih sinov, ki se je shajalo tudi v hotelu Elefant, pri Slonu, je zbiralo ljubljansko nemško in nemškutarsko srenjo, od Antona grofa Auersperga, ki je pesnil kot Anastazij Grün, prek grofa Wickenburga do urednika Kordescha, geometra Vacana in gimnazijskega razrednika Konschegga,²⁰ živelo pa je od slovenskega gorskega izročila. V salonu se je ob večerih pripovedovalo o Zlatorogu, deklamirala se je slovenska pesem o Triglavu v nemškem prevodu, med domače pa je zahajal stric Kadilnik, po vsem sodeč France Kadilnik, eden vidnejših slovenskih planincev v kranjski sekciji nemško-avstrijskega planinskega društva in poznejši dobrotnik koče na Golici, ki je malemu Carlettu obljubljal, da ga bo popeljal na narcisna pobočja nad Rožco.²¹ Nemškost tega sveta ni bila vprašanje porekla, temveč kulturne in družbene pripadnosti ljubljanskega nemškega meščanstva, njegove šole, jezika in družabnega kroga, in Domeniggova pot vanjo je vodila prek materinega uradniškega miljeja, očetove smrti in graške gimnazije, ne prek rodu.

Enajstletni Carletto na Triglavu, poleti 1878

Anekdota, ki jo je v Kroniki Triglava po Domeniggovem lastnem sporočilu ohranila Mira Marko Debelak, je pristna, treba pa jo je premakniti za leto naprej in ji obrniti težišče. Debelakova je zapisala, da je bila 10. avgusta na vrhu Triglava Emilija Šian-Domenigg, ki je z dvema fužinarskima delavcema iz Bistrice, uradnikom Bevcem in devetletnim sinom pristopila z Velega polja, mali Carletto pa je prišel do Malega Triglava,²² in dogodek postavila v leto 1877. Domenigg sam v spominih pove, da je v Bohinjsko Bistrico prispel 4. avgusta 1878, da so nato zaradi zloglasnega bohinjskega dežja čakali skoraj teden dni in da je karavano vodilo osebje Kranjske industrijske družbe, pri kateri je mati služila.²³ Leto 1878 v knjigi dodatno potrjuje verz, ki ga je Rudolf Baumbach, pesnik Zlatoroga, tisto poletje na Bledu zapisal v materin spominski album z datacijo v gorskem poletju 1878.²⁴ Enajstletni deček je torej ostal pod vrhom; zavitega v rute ga je varovala Trentarka Neža, planšarica z Velega polja, mati pa je stopila na vrh in se vrnila ponj. V knjigi jo imenuje prvo meščanko, ki je stopila na ošabno konico,²⁵ ljubljansko omizje ji je nato pri Slonu priredilo slavje s šopkom planik. Junakinja zgodbe, ki smo jo vsi pripovedovali o njem, je bila torej ona, in njen vzpon zasluži samostojno mesto v zgodovini ženskega gorništva na Slovenskem. Isto poletje je na svoji planini nad Bovcem, s pogledom na Triglav, umrl praded Andrej, ki mu je družinsko izročilo pripisovalo polnih sto let.²⁶

Kako je nastala bovška mati

Rodovnik napake je zdaj pregleden. Domenigg je leta 1949 v spominih opisal trentarskega pradeda in ljubljanskega deda, ocena v Planinskem vestniku 1950 je to strnila v stavek, da je bil po rodu Trentar in da je njegov stari oče živel v Ljubljani,²⁷ Debelakova je leto prej objavila zgodbo o materi na Triglavu,²⁸ poznejše pisanje pa je oba drobca zlilo v mater z Bovškega in slovenskega rodu. K temu sem prispeval tudi sam. Na domovinski poli, s katero sem družino leta 2012 identificiral, sem bovško domovinsko pristojnost prebral kot materino poreklo, in tako se je uradniška rubrika neopazno spremenila v rodovno trditev. Doslej pregledano matično gradivo te trditve ne potrjuje z ničimer, nasprotno, dosledno kaže, da je bilo Domeniggovo bovško in trentarsko poreklo po očetovi strani, mati pa je bila galicijska rojenka iz nemško govoreče uradniške družine. Napako sem v obtok poslal sam in jo s tem besedilom sam tudi umikam. Da je bil Domenigg po materi slovenskega rodu, so pisali že pred menoj, kje in kdaj se je rodil, pa pred letom 2012 ni vedel nihče, zato je vsako besedilo, ki obe navedbi druži, nastalo iz mojega. Stari kartografi so v zemljevide namenoma vrisovali neobstoječe ulice, da bi prepoznali tiste, ki so risali po njihovem delu in ne po terenu; sam napačne matere nisem vpisal namenoma, učinek pa je bil enak. Popravek je od danes na voljo vsem, ki so trditev povzeli.

Namesto sklepa

Ostaja podoba, ki je lepša in bolj zapletena od dosedanje. Deček z ljubljanskega Glavnega trga, vnuk bovškega kmeta iz Plužne in pravnuk stoletnega planinskega pastirja Andreja iz iste doline, ki mu je oče umrl kot jetnik na Gradu, je v Schmiedlovem salonu na Starem trgu ob zgodbah o Zlatorogu vzljubil Triglav. Nanj ga je pri enajstih letih pripeljala mati, leta 1906 je čez njegovo severno steno potegnil prvo alpinistično smer, leta 1943 pa si je dal pri bovškem dekanu sestaviti rodovnik, ki je njegovo nemškost dokumentiral s samimi slovenskimi kmeti.

Boj za gore, kakor smo ga vajeni pripovedovati, dobi v njem svoj najzgovornejši protiprimer, saj nacionalna pripadnost ni bila stvar rodu, temveč posameznikove poti. Mož, ki je Steno premagal v imenu nemštva, je bil po rodu bovški kmečki potomec.

Avtor prispevka: dr. Peter Mikša

Naslovna slika: Krstni vpis Karla Ludwiga Domenigga … (NŠAL, ŽA Ljubljana, Sv. Nikolaj, krstna knjiga 1867, str. 5

Viri in opombe

  1. Iz svetovne alpinistične literature, Planinski vestnik 1950, str. 261.
  2. Aleksander Bjelčevič, Zgodovina plezanja v Severni triglavski steni. Severna stena Triglava, Alpinistični vodnik. Ljubljana 2011.
  3. Franci Savenc, Sto let od prvega alpinističnega vzpona v Steni, Gore-ljudje, 2006, kjer je zapisano, da je bil Domenigg po materi slovenskega rodu, z napotilom na Kroniko Triglava (Planinski vestnik 1948, str. 304) in na prikaz Domeniggove knjige (Planinski vestnik 1950, str. 261), in kjer je Domenigg umeščen na Dunaj; Historisches Alpenarchiv der Alpenvereine, spletna podatkovna zbirka, vnos Karl Domenigg, kjer je bilo rojstvo postavljeno v leto 1877 [po stanju januarja 2012].
  4. Elektronsko pismo avtorja Aleksandru Bjelčeviču, 18. januar 2012, arhiv avtorja.
  5. Peter Mikša in Nejc Pozvek, Triglavska severna stena in prvi vzponi, Triglav 240, Ljubljana 2018, str. 291–300, tu 291, z navedbo krstne knjige.
  6. NŠAL, ŽA Ljubljana, Sv. Nikolaj, krstna knjiga za leto 1867, str. 5, vpis 2./6. junij 1867, z marginalijo o izstopu iz Cerkve 1919 in poznejšima pripisoma.
  7. Karl Domenigg, Ein Bergsteigerleben, Dunaj 1949, str. 20–21, kjer je rojstvo 12. junija 1778 v hiši številka 111 pripisano matičnim registrom bovške župnijske pisarne, medtem ko isto besedilo na str. 17 isti podatek postavlja v matično knjigo gorske fare Soča; smrt navaja v poletju 1878 v pradedovi planinski koči. Oboje po rodovniku, ki ga je 12. julija 1943 sestavil bovški dekan Andrej Klobučar. Pregled bovških matic ni potrdil ne krstnega vpisa za leto 1778 ne mrliškega za leto 1878, zato ostaja odprto, ali sta bila praded in njegova smrt vpisana pri kateri od sosednjih far, ali gre pri datumu rojstva za dan krsta oziroma za nenatančnost Klobučarjevega prepisa.
  8. ŠAK Koper, Ž Bovec, poročna matična knjiga, vpis 28. maja [1827], Ampletium 171 in Sotscha 68.
  9. ŠAK Koper, Ž Bovec, matična knjiga krščenih, zv. V (ŠAK Ž Bov MKK 5), 1811–1847, vpis 15. marca 1828.
  10. Kakor v op. 1.
  11. NŠAL, ŽA Ljubljana, Sv. Nikolaj, oklicna knjiga 1863, vpis Andreas Domenik, tukajšnji trgovec, vdovec, rojen 1828 v Bovcu na Primorskem, stanujoč v stolni fari, mesto št. 14, in Emilie, zakonska hči Johanna Schmiedla, bivšega c. kr. oskrbovalnega upravitelja, rojena 1845 v Samboru v Galiciji, stanujoča pri starših, mesto št. 310; oklici 19. in 26. julija ter 2. avgusta.
  12. ZAL, domovinska pola družine Domenig, Mesto Ljubljana, z vpisi otrok in pripisi iz let 1887–1896.
  13. ZAL, popis prebivalstva Ljubljane, naznanilnica z dne 1. januarja 1870, gospodinjstvo Emili Domenig.
  14. NŠAL, ŽA Ljubljana, Ljubljana – Sv. Jakob, mrliška knjiga, vpis št. 31, 5./7. februar 1874, Andreas Domenig, kaznjenec, poročen, po zapisu menjalec denarja (Wechsler), iz Bovca na Primorskem, rojen 1829, umrl za pljučno jetiko v c. kr. moški kaznilnici v Ljubljani, hišna številka 57.
  15. Domenigg, Ein Bergsteigerleben, str. 8.
  16. Prav tam, str. 10, op. 2; NŠAL, oklicna knjiga 1863 (kakor v op. 11), kjer je Johann Schmidl vpisan kot bivši c. kr. vojaški oskrbovalni upravitelj, Emilie pa kot rojena 1845 v Samboru v Galiciji.
  17. Kakor v op. 13.
  18. Domenigg, Ein Bergsteigerleben, str. 11.
  19. ZAL, domovinska pola (kakor v op. 12), pripis z dne 8. junija 1887 o vnovični poroki s stotnikom Georgom Sianom in bivanju v Zagrebu ter o prodaji hiš 1880 in 1882.
  20. Domenigg, Ein Bergsteigerleben, str. 16–19; prim. M. M. Debelak-Deržaj, Kronika Triglava, Planinski vestnik 1948, št. 9–10, str. 303–304, kjer je isti krog imenovan planinsko omizje Golovec.
  21. Domenigg, Ein Bergsteigerleben, str. 11, z avtorjevo opombo, da nosi koča na grebenu Golice (1826 m) v čast družini Kadilnik ime Kadilnikova koča. O Francetu Kadilniku (1825–1908), članu kranjske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva, prvič na Triglavu leta 1866, ki je za slovensko kočo na Golici, odprto 18. junija 1905, daroval sedem tisoč kron, gl. Peter Mikša in Kornelija Ajlec, Slovensko planinstvo skozi čas, Ljubljana 2022.
  22. Debelak-Deržaj, Kronika Triglava, Planinski vestnik 1948, št. 9–10, str. 303–304; isto epizodo je Debelakova po Domeniggovem pričevanju obravnavala že v spomladanski številki Planinskega vestnika 1940 (Domenigg, Ein Bergsteigerleben, str. 42, op. 9).
  23. Domenigg, Ein Bergsteigerleben, str. 36–41.
  24. Prav tam, str. 28–32.
  25. Prav tam, str. 41–42; Debelak-Deržaj, Kronika Triglava, str. 304.
  26. Domenigg, Ein Bergsteigerleben, str. 17 in 20–21.
  27. Kakor v op. 1.
  28. Kakor v op. 22.