V sklopu pogovora s primorskim alpinistom Petrom Podgornikom je beseda nanesla tudi na osebno soočanje s smrtjo, neizbežno spremljevalko pri plezanju. Nesreča brata Pavla leta 1982 je bila zanj zelo travmatična izkušnja.
Kako se je nesreča zgodila, zakaj, koliko prijateljev in znancev je v plezalni karieri izgubil in še čem, je na kratko povzel v pričujočem izseku.
O nesreči: Tamara Likar in Pavel Podgornik sta se 26. junija 1982 namenila v smer Meč, takrat komaj leto dni staro mojstrovino Lidije Painkiher in Frančka Kneza. Ker je bila linija mokra, sta načrte spremenila in vstopila v smer Lotos, delo Lidije Painkiher in Roka Kovača, ki je tudi čakala na prvo ponovitev. Vreme se je zvečer nenadoma poslabšalo, nato je nastopilo 24-urno deževje ter ohladitev s sneženjem. Noč ju je ujela v območju najtežjega dela smeri (zahtevna prečka desno). Od tam sta naslednji dan v stalnem deževju prečila steno proti levi vse do Leve Piussijeve smeri, po kateri sta hotela izplezati. Druga noč ju je ujela 50 metrov pod izstopno gredino oziroma 150 metrov pod vrhom. Dež je ponoči prešel v sneg. “Med drugim bivakom sta umrla zaradi izčrpanosti in podhladitve”, so takrat zapisali v časniku Delo. Prijatelji obeh preminulih plezalcev, med njimi jih je bilo veliko vključenih v reševanje, pa vedo povedati, da je Pavlu že uspelo izplezati v lažji svet, toda Tamaro so zaradi mraza zapuščale moči in ni več zmogla čez zadnji previs. Pavel ji tudi z vrvnimi manevri ni mogel več pomagati, same pa tudi ni hotel pustiti v brezupnem položaju. Tako se je tudi sam zelo izčrpan spustil do nje in skupaj sta zaradi podhladitve tam tudi umrla.
Zgoraj opisan dogodek je odlomek iz poglavja Nekoč so bili bojevniki. V: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013.
Pogovarjal se je Peter Mikša.
Fotografije vključene v videoposnetek so iz arhiva Petra Podgornika.
