Pavle Kozjek (1959 – 2008) je poosebljal vse, zaradi česar je neponovljiva generacija slovenskih alpinistov osemdesetih let tako izstopala. Imel je odlične psihofizične sposobnosti, sledil je naprednim trendom v alpinizmu, obvladal je prosto in tehnično plezanje itd. Bil je tudi odličen pisec, kolumnist v reviji Grif in sodelavec nekaterih drugih revij.
Kot alpinist je nase prvič opozoril z zimskim vzponom po zloglasni Čihulovi smeri v Široki peči (1981), dve leti zatem pa se je povzpel na visok sedemtisočak Gangapurna. Do Broad Peaka, svojega prvega osemtisočaka leta 1986, ki mu je v presledku le petih dni sledil še vrh drugega osemtisočaka Gašerbruma II, je poleg številnih dobrih vzponov v domačih gorah in Alpah opravil dva odmevna vzpona v El Capitanu (The Shield in North America Wall), se udeležil odprave na Jalung Kang in s slovensko odpravo, ki so jo sestavljali Franček Knez, Silvo Karo, Janez Jeglič, Peter Podgornik, Slavc Svetičič pod vodstvom Staneta Klemenca preplezal vzhodno steno Cerro Torreja. Decembra leta 1987 je na Daulagiriju preživel bivak nad 8000 metri (brez vrha), 1989 pa je z Andrejem Štremfljem opravil drzen prvenstveni vzpon na alpski način čez južno steno na vrh osemtisočaka Šiša Pangme, kjer je dobil hujše ozebline po nogah. To ga je prisililo v plezanje v toplejših gorstvih sveta in v naslednjih 18 letih je Pavle Kozjek postal eden izmed najbolj prepoznavnih plezalcev v Andih, kjer je opravil številne prvenstvene solo vzpone (Huascaran, Huandoy dvakrat, Chopicalqui) in preplezal nove smeri tudi v navezi (Chacraraju dvakrat, Siula, Puscanturpa, Trapecio). Vmes se je spet vrnil v Himalajo in kot prvi Slovenec povzpel na Everest brez uporabe dodatnega kisika, vmes plezal na Novi Zelandiji in v Omanu. Leta 2006 je v zahodni steni osemtisočaka Čo Oju (njegov peti osetisočak!) v hitrem solo vzponu preplezal novo smer.
Pavle je skupaj opravil okoli 1200 vzponov, od tega 110 prvenstvenih v Himalaji, Andih, Patagoniji, zahodnih Alpah, Dolomitih in v naših stenah.
Znan je bil tudi po svojih solo vzponih in na takšen način pozimi preplezal smer Cornuau – Davaille v Les Droites, Majorja v Brenvi in Ameriško direktno v Druju. V domačih stenah se je pogosto posvečal povezovalnim solo vzponom, najbolj znani so: vse tri Skalaške smeri (Špik, Škrlatica, Triglav) v enem dnevu, enodnevni maraton v Tamarju: Zajeda Travnika (vzpon), Aschenbrenner (sestop), Zajeda Šit (vzpon), Jesihina (sestop) in Direktna v Kotovi špici (vzpon). Eden izmed prelomnih povezovalnih vzponov je bil Helba (vzpon v navezi), solo nadaljevanje po Ladji in solo prosti sestop po Čopovem stebru. Njegov morda najbolj drzen dan pri soliranju v naših stenah pa je bil leta 1991, ko je v vzponu soliral svojo smer Večna pot v Široki peči in sestopil (!) po Čihuilovi. Nekoč je v enem dnevu preplezal celo 10 smeri v Triglavski steni.
Njegova pot se je končala na današnji dan 25. avgusta 2008 pri padcu z opasti nad severno steno Muztagh Towerja.
Vir: Peter Mikša, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013. Foto: Urban Golob.
