Tomaž Humar, slovenski vrhunski alpinist, * 18. februar 1969, Ljubljana, † 10. november 2009, Langtang Lirung, Nepal.

Kolikor resnice premoreš, toliko si resničen.
Kolikor prijateljev si prikličeš, toliko jih boš tudi imel.
Kolikor bogastva si sposoben sprejeti, toliko ga boš tudi deležen.
Kolikor sonca spustiš skozi duri svojega srca, v tolikšni meri bo svetilo tudi za druge.
Ko si pripravljen deliti, takrat piješ pri izviru.
Slišati GLAS, Videti LUČ, Sprejeti DARILO, Biti HVALEŽEN – Biti in ostati ČLOVEK.

Tomaž Humar

V Ljubljani rojenega Kamničana je pot v gore vodila prek rokometa. Zanimivo je, kako je Tomaž Humar kmalu spremenil izkušnjo kolektivnega športa v individualni alpinizem in še posebej v njegovo najbolj samotarsko različico – samohodstvo. Že na samem začetku plezalne poti se je namreč poskusil v solo plezanju zahtevnih smeri. Čeprav je težke smeri plezal tudi v navezi, so zahtevni solo vzponi ostali njegov zaščitni znak skozi celotno plezalno kariero. Prve uspehe v Himalaji pa je vendarle dosegel v družbi soplezalcev na odpravah, če lahko tako rečemo vzponu na Ganeš V v družbi Staneta Belaka – Šraufa in drzen vzpon čez severozahodno steno Ama Dablama v navezi z Vanjo Furlanom, za katerega sta dobila tudi najvišje svetovno alpinistično priznanje zlati cepin. A že na naslednji odpravi v zahodni Nepal se je kljub veččlanski odpravi odločil za solovzpon in po novi smeri preplezal steno visokega šesttisočaka Bobaje. Leto kasneje se je za vzpon po zahodni steni Nuptseja navezal na vrv z Janezom Jegličem, a Jegličeva nesreča, ko ga je nenaden sunek pahnil v prepad, je Humarja primorala v skoraj nadčloveško dejanje, da se je sam rešil z zelo zahtevne gore.

Kljub Himalaji pa Humar ni zanemaril še ene svoje posebnosti, težkih solo vzponov v tehničnih smereh. Sam preplezal nekaj takrat najtežjih tehničnih smeri pri nas: Nespodobno povabilo v Vežici, Močvirje norih želja v Rzeniku, Ko jagenjčki obmolknejo v Štruci in še nekaj drugih. Vsekakor so mu tudi te izkušnje koristile pri najbolj spremljanem himalajskem podvigu tistega časa, ko je sam preplezal južno steno Daulagirija, še bolj pa naslednje leto, ko je opravil z eno najtežjih tehničnih smeri na svetu, s smerjo Reticent Wall v steni El Capitana. Karizmatični Tomaž je poleg izjemnih psihofizičnih lastnosti imel še eno lastnost, ki je pri vrhunskih plezalcih redka. Bil je komunikativen in je z izjemno lahkoto znal vzpostaviti stik z množicami (tudi s tistimi, ki niso imele pojma o alpinizmu), zato je kmalu postal verjetno najbolj znan slovenski alpinist.

Po hudi poškodbi na gradbišču družinske hiše se je z veliko voljo vrnil nazaj, v navezi s prijatelji opravil nekaj zahtevnih zimskih vzponov v naših stenah in se leta 2002 povzpel na vrh Šiša Pangme, še dve leti kasneje pa sta z Alešem Koželjem preplezala novo zahtevno in nevarno smer veliki južni steni Aconcague. Tomaž je včasih odhajal na odprave brez obveščanja javnosti, drugič pa je poiskal podporo medijev, kot se je to zgodilo na obeh odpravah v Rupalsko steno Nanga Parbata. A najvišja stena na svetu ga ni spustila čez sebe. Prvič je moral odnehati zaradi slabih razmer, drugič pa ga je rešil lahko le helikopter. Čisto potiho se je nato odpravil v južno steno Anapurne, ko je v bližini Poljske smeri v skrajno desnem delu stene potegnil svojo linijo. Skoraj nihče ni vedel niti za njegov odhod v Langtang jeseni leta 2009. Žal je bil to tudi njegov zadnji odhod v Himalajo, saj je umrl v zahtevni steni steni sedemtisočaka Langtang Lirunga.

Vir: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013.

Spominsko obeležje Tomažu Humarju v Žužemberku:

Postavljeno novembra 2016 v Žužemberku predstavlja sploh prvo tovrstni spominski objekt Tomaža Humarja pri nas. Za spomenik ima največje zasluge avtorica Jelka Mrvar, ki je tudi vodja projekta Suha krajina in znani Suhokranjci. S tem projektom raziskujejo, kateri znani in uspešni Slovenec ima ali je imel korenine v tamkajšnjih krajih, in se tako spominjajo njihovih dosežkov. Tako je v okviru tega projekta leta 2008 učenec Jan Koler povedal, da tudi on pozna zelo zanimivega znanega Slovenca, da pravzaprav živi v rojstni hiši Humarjeve mame Rozalije v Klečetih pri Šmihelu, 6 kilometrov iz Žužemberka. Humar je v tej hiši preživel mnogo počitniških dni in se tudi pozneje vedno vračal tja.