10. avgusta 1896 je bila na Kredarici slovesno odprta Triglavska koča. Stala je na 2515 metrih, višje od vseh nemških planinskih postojank v okolici Triglava. Njena postavitev ni bila le odgovor na potrebe vse številnejših obiskovalcev gora. Bila je eno najpomembnejših dejanj slovenskega »boja za gore« ob koncu 19. stoletja. V desetletjih, ki so sledila, pa je Kredarica postala tudi del zgodovine slovenskega alpinizma.
Ob odprtju se je na vrh Triglava povzpelo sedemdeset planincev, večinoma Slovencev in Čehov. Prvi gostje so se v novo kočo vpisali že dva dni pred slovesnostjo. Med prvimi podpisi v vpisni knjigi je tudi Matej Hubad, zborovodja Glasbene matice, ki je leto pred tem stal ob Jakobu Aljažu na vrhu Triglava, ko je tam prvič zazvenela pesem Oj, Triglav, moj dom.
Gost v lastni župniji
Začetek zgodbe sega v poletje 1895. Jakob Aljaž je avgusta s kleparskim mojstrom Antonom Belcem in njegovimi delavci prespal v Deschmannovi koči pod Triglavom. Oskrbnik mu je povedal, da ima srečo, ker v koči ni Nemcev, sicer zanje ne bi bilo prostora.
Koča je stala sredi Aljaževe župnije, sam pa se je v njej znašel v položaju gosta. V spominih je pozneje zapisal:
»V tistem trenutku sem sklenil, da naredim Triglavsko kočo, in sicer kočico samo zase in za nekaj svojih prijateljev. Če se bo pa SPD na moj poziv zdramilo, bomo delali veliko kočo. Če drugod ne najdem prostora in mi nihče ne pomaga, bom postavil svojo kočico vštric Dežmanove, 10 korakov od nje. Tako užaljen je bil moj narodni ponos.«
To je bil čas, ko koče, poti in kažipoti v gorah niso pomenili samo planinske infrastrukture. Nemška planinska društva so v slovenskih Alpah gradila svojo mrežo postojank in poti, v njih pa uveljavljala nemški jezik in nemško postrežbo. Janko Mlakar je pozneje zapisal, da je nemški turist na Dovjem izstopil ob klicu »Langenfeld, aussteigen!«, hodil po Alpenvereinovi poti, prespal v nemški koči in se na vrhu Triglava vpisal v nemško knjigo. Tujec se je tako v slovenskih gorah počutil kakor doma, domačin pa kot tujec na lastnih tleh.
Pet goldinarjev za Kredarico
Aljaž je 7. avgusta 1895 na vrhu Triglava postavil stolp. Parcelo zanj je kupil za en goldinar. Naslednji korak je bila koča.
Septembra 1895 se je vrnil pod Triglav in iskal primerno mesto. Ko je z Malega Triglava opazoval Kredarico, je zagledal gamsa, ki je tekel čez planico. Pozneje je zapisal:
»Tukaj mora stati koča. Saj je Kredarica kar kričala po planinskem zavetišču kakor plešasta glava po klobuku!«
Za zemljišče je občinama Dovje in Mojstrana plačal pet goldinarjev. Slovensko planinsko društvo, ki je gradnjo financiralo, je tedaj skupaj s svojimi štirimi podružnicami štelo le 525 članov.
V istih tednih je Aljaž poskrbel še za pot proti vrhu. Med Malim in Velikim Triglavom je dal napeti 130 metrov železne žice na 36 klinov in grebenska pot je postala dostopna bistveno širšemu krogu obiskovalcev. Vsi nad tem niso bili navdušeni. Neznani alpinist mu je ob odprtju jeklenice očital: »Triglav ste nam pokvarili.« Aljaž mu je odvrnil: »Prav nič, še vedno je dosti prostora poleg pota, če se hočete slavno ponesrečiti.« Že ta izmenjava pokaže dva različna pogleda na Triglav: Aljaževo prizadevanje, da bi bil vrh dostopen čim širšemu krogu obiskovalcev, in alpinistično razumevanje gore kot prostora zahtevnega vzpona.
Gradnja koče na več kot 2500 metrih je bila za tisti čas velik logistični podvig. Les je iz Krme vleklo približno trideset delavcev s pomočjo okoli petsto metrov vrvi na treh vretenih, vsako so poganjali štirje možje. Dela je nadziral Janez Klinar, po domače Požganc, gradnjo pa Aljaž osebno.
Koča je bila zgrajena iz macesnovega lesa in z jeklenimi vrvmi pritrjena čez sleme. Imela je ločeno kuhinjo, jedilnico in spalnico. Za svoj čas je bila sodobno zasnovana, predvsem pa je Aljažu bilo pomembno, da je stala višje od vseh nemških postojank v okolici.
»Že narava sama nam priča«
Triglavsko kočo so odprli 10. avgusta 1896. Aljaž je ob tej priložnosti izrekel besede, ki so dobro povzele pomen nove postojanke:
»Ko sem se sprehajal po Kredarici, tej lepi, pa skoraj goli planici, kjer stoji naša nova koča, sem našel le tri vrste cvetic: bele, modre in rdeče. Že narava sama nam priča, da je to pogorje slovensko. Čeprav je naša koča slovenska, bo vendar tako urejena, da bo ustrezala turistom vsakega naroda. Vsi, brez razločka, bodo enako prijazno sprejeti, to zahteva že slovenska gostoljubnost.«
Že prva vpisna knjiga pokaže, kako močno je bilo planinstvo takrat povezano z narodnim vprašanjem. Nočitev je stala en goldinar, člani Slovenskega planinskega društva polovico. Na uvodnih straneh knjige se je ohranila celo pritožba neznanega člana, ki ga je zmotilo, da so nekateri gostje dobili popust samo zato, ker so bili člani Nemško-avstrijskega planinskega društva.
Kredarica je bila tako že od začetka prostor, kjer se je pripadnost tudi zapisovala.
Od koče do Triglavskega doma
Kredarica ni dolgo ostala samo planinska postojanka. Leta 1897 je Aljaž ob njej postavil kapelico Lurške Matere božje, 6. julija istega leta pa so ob koči začeli tudi meteorološke meritve. Prvi opazovalec je bil Anton Pekovec, hkrati prvi oskrbnik koče.
Obisk je hitro naraščal. V prvi sezoni je kočo obiskalo 145 ljudi. Po letu 1903 je nova Tominškova pot z Vrat na Kredarico pripeljala še več planincev. Aljaž je leta 1912 v svoji župnijski kroniki ocenjeval, da je med letoma 1860 in 1865 na Triglav letno stopilo le od tri do pet ljudi, leta 1912 pa že med tisoč in tisoč tristo.
Prva koča temu ni mogla več slediti. Leta 1909 so jo povečali in 8. septembra odprli kot Triglavski dom na Kredarici s 56 ležišči. Odprtja se je udeležilo 150 ljudi, sto jih je tega dne stopilo tudi na Triglav.
Od boja za koče do boja za stene
Po prvi svetovni vojni so se razmere spremenile. Slovensko planinsko društvo je prevzelo nekdanje nemške koče in poti ter jim dalo slovenska imena. Narodni boj za planinski prostor v Julijskih Alpah je izgubil nekdanjo obliko, prihajala pa je nova generacija, ki je gore razumela drugače.
Turistovski klub Skala, ustanovljen leta 1921, je bil izraz tega novega duha. Skalaši se niso imeli za nasprotnike planinske organizacije, so pa javno opozarjali, da boj za gore v novih razmerah ni več bitka za kažipote in koče, temveč za stene. Klement Jug je to povedal brez ovinkarjenja: »Sramota je, da so vse že pred nami preplezali tujci. Mi se moramo dvigniti nadnje.« Leta 1924 je smrtno padel med samohodnim vzponom prek zahodnega dela Triglavske severne stene, mladi alpinisti, ki so mu sledili, pa so njegovo prepričanje ponesli naprej. Triglavska severna stena je v naslednjih dveh desetletjih postala osrednje prizorišče razvoja slovenskega alpinizma.
Razliko med planinskim in alpinističnim pogledom na isto goro je dobro strnila alpinistka Mira Marko Debelakova, ko je v Kroniki Triglava zapisala: »Triglav je bil zdaj čez in čez okovan. Njegovih usod ne smemo gledati z očmi alpinista. Triglav je romarska gora Slovencev, zato so morali biti prirejeni vsi dostopi tako, da pride po njih lahko vsakdo na našo sveto goro.«
S tem razvojem je tudi Kredarica dobila novo vlogo. Poleg postajališča za množične vzpone na vrh je postajala tudi pomembna postojanka alpinistov, ki so po opravljenih vzponih v Triglavski severni steni nadaljevali postali v koči. Vpisne knjige, ki so bile v času narodnega boja prostor zapisovanja pripadnosti, so odsevale tudi to spremembo.
Leta 1934 je bil pri osrednjem Slovenskem planinskem društvu v Ljubljani ustanovljen alpinistični odsek. Plezanje je bilo v društvenih pravilih priznano kot samostojna panoga in ne več kot postranska oblika hoje v gore.
Kako tesno sta se na Kredarici prepletala planinstvo in alpinizem, lepo pokaže tudi kapelica ob domu. V njej je bila prva poroka že leta 1900, leta 1940 pa sta se v njej poročila Miha Potočnik in Hilda Pintarič. Poročni priči sta bila Joža Čop in Stanko Tominšek. Potočnik, Čop in Tominšek so sodili med najvidnejše slovenske alpiniste svoje generacije, pozneje pa se jih je oprijelo ime zlata naveza.
130 let pod Triglavom
Kredarica je bila leta 1896 postavljena zaradi Triglava in prav bližina najvišje slovenske gore je določila njeno zgodovino. Najprej je bila slovenski odgovor na nemško planinsko infrastrukturo pod Triglavom. Nato je postala osrednje izhodišče za množične vzpone na vrh. Z razvojem plezalnega alpinizma je postala tudi postojanka generacij alpinistov, povezanih s Triglavsko severno steno.
Vmes je rasla. Leta 1897 je postala meteorološka opazovalnica, leta 1909 Triglavski dom, po drugi svetovni vojni pa najbolj obiskana slovenska planinska postojanka. Danes jo letno obišče precej več kot dvajset tisoč ljudi.
Ko je Aljaž leta 1895 za pet goldinarjev kupil parcelo pod Triglavom, ni kupoval samo zemljišča za kočo. Slovensko planinstvo in alpinizem sta s Kredarico dobilo trajno oporišče v samem središču Triglavskega pogorja.
Tam stoji že 130 let.
Pripravil: dr. Peter Mikša
Viri in literatura
Jakob Aljaž, Planinski spomini.
Janko Mlakar, Spomini na ustanovitev SPD.
Mira Marko Debelakova, Kronika Triglava.
Planinski vestnik, 1895–1896.
Prva vpisna knjiga Triglavske koče na Kredarici, 1896, arhiv SPM.
Peter Mikša, Maja Vehar, Kredar’ca. Ob 120-letnici postavitve prve koče pod Triglavom, Ljubljana: Planinsko društvo Ljubljana-Matica, 2016.
Peter Mikša, Najvišja. Največja. Triglavski dom na Kredarici in Planinsko društvo Ljubljana-Matica, 1896–2026, Ljubljana, 2026, v tisku.
Fotografije so iz arhiva PD Ljubljana-Matica.
