Franc Knez in rekordni solo vzpon v severni steni Eigerja leta 1982
Nekateri plezalni dosežki odmevajo že v trenutku, ko se zgodijo. Spremljajo jih fotografi, časopisni naslovi in razprave o njihovem pomenu. Drugi dosežki pa ostanejo predvsem del alpinističnega izročila in nikoli ne dosežejo odmeva, ki bi ustrezal njihovemu pomenu. Šele ohranjeni zapisi in pričevanja omogočajo njihovo natančnejšo zgodovinsko ovrednotenje. Takšna je tudi zgodba o solo vzponu Franca Kneza v severni steni Eigerja poleti leta 1982.
Franc Knez, med prijatelji in alpinisti preprosto Franček, je bil doma v Rimskih Toplicah. Ker ni imel vozniškega izpita niti avtomobila, je bil pri odhodih v gore odvisen od vlakov, avtobusov in prijateljev. Pot do Julijskih Alp je bila zanj pogosto dolga in zapletena, zato je bilo povsem običajno, da je pred skupnimi turami v Ljubljano prišel že večer prej. Tako je bilo tudi tisti konec tedna, ko sta bila z Alešem Kunaverjem dogovorjena, da se naslednje jutro odpravita plezat v Julijske Alpe. Prenočil je pri Kunaverjevih, kjer je večer minil v sproščenem družinskem vzdušju. Kot se je pozneje spominjala Dušica Kunaver, je pogovor preskakoval z ene teme na drugo, dokler ni Franček skoraj mimogrede omenil, da se je pred nekaj dnevi vrnil iz Švice. Da je bil v Eigerju.
Omemba Eigerja je Aleša takoj pritegnila. Odložil je žlico in Frančka prosil, naj pove več. Franček je začel pripovedovati tako, kot je pripovedoval o vseh svojih vzponih. Brez poudarjanja težav, brez občutka, da govori o čem posebej izjemnem. Opisal je, kako je zgodaj zjutraj prišel pod steno, se pred vstopom najedel, nato pa napredoval po steni levo, pa desno, pa prek Hinterstoisserjeve prečnice, mimo Bivaka smrti, Rampe in Pajka. Povedal je, kdaj je moral nadeti dereze, kje ga je presenetil led in kdaj je znova pogledal na uro. Pa kje je malical. Ko je omenil, da je na vrh stopil opoldne, se je razpoloženje za mizo v trenutku spremenilo. Opoldne? Istega dne?
Aleš Kunaver ni bil le izjemen poznavalec severne stene Eigerja, ampak osrednja postava tedanjega slovenskega alpinizma in glavni tvorec naše himalajske zgodbe. Slovensko plezanje je vse življenje meril ob svetovnem, kar je strnil v znameniti rek, da smo Slovenci morali biti hitrejši od vlaka, če smo hoteli ujeti dogajanje v Himalaji. Z Frančkom nista bila zgolj znanca. Komaj leto prej sta se skupaj vrnila z velike odprave v južno steno Lotseja, ki jo je Kunaver vodil in v kateri je Franček z Vanjo Matijevcem edini dosegel rob stene – problema tretjega tisočletja. Mož, ki je za mizo odložil žlico, je torej natanko vedel, kakšen plezalec sedi pred njim, in prav tako dobro je vedel, kaj pomeni šest ur v Heckmairjevi smeri. Kot se je pozneje spominjala Dušica Kunaver, je Aleša ob tej informacijo »vrglo do stropa!« Začel je kričati: »To je rekord, Franček, to je rekord!« in razlaga, da če Franček ve, da na svetu ni alpinista, ki bi to smer preplezal tako hitro.
Franček ga je začudeno gledal. Hitrost ni bila razlog, zaradi katerega je odšel v Švico. Ni ga zanimalo, kakšen je rekord in kdo ga drži. Odločil se je, da bo preplezal Eiger, in ga je preplezal.
Kunaver je vztrajal, da mora svojo turo zapisati, da želio poročilo vzpona. Takšnega dosežka pač ni bilo mogoče prepustiti zgolj spominu. Nekaj dni pozneje je na domači naslov Kunaverjevih prispelo pismo. V njem je bil iz starega zvezka iztrgan list papirja, na katerega je Franček zapisal natanko to, kar je nekaj večerov prej pripovedoval pri večerji. Danes se ta rokopis, ki se je ohranil v zapuščini družine Kunaver, uvršča med najdragocenejše primarne vire slovenske alpinistične zgodovine. Njegova vrednost ni le v tem, da opisuje enega največjih slovenskih dosežkov v Alpah, ampak predvsem v načinu, kako je napisan. V njem ni niti ene same primerjave z drugimi plezalci, nobenega razmišljanja o pomenu vzpona, nobenega opisa lastnih občutkov. Pred nami ni pripoved o velikem podvigu, temveč delovni zapis alpinista, ki je želel čim natančneje obnoviti svojo pot skozi steno.
Rokopis se začne skoraj presenetljivo vsakdanje:
Ob šestih zjutraj stojim pod steno. Oblečem si plezalni pas, na njem imam tri vponke in tri titanove kline. V nahrbtniku pustim dereze, dve ledni kladivi in vetrovko. Pripnem si deset metrov 9-milimetrske vrvi in plezam proti Rdeči steni …
Zakaj je Aleša Kunaverja Frančkova pripoved tako pretresla, lahko razumemo šele, če pogledamo, kaj je severna stena Eigerja pomenila v začetku osemdesetih let.
Skoraj 1800 metrov visoka severna stena je že desetletja sodila med najbolj spoštovane alpinistične cilje v Evropi. Skupaj s severnima stenama Matterhorna in Grandes Jorasses je tvorila znamenite »tri probleme Alp«, ki so predstavljali vrhunec tedanjega alpinizma. Po prvem uspešnem vzponu leta 1938 je postala simbol alpinistične odličnosti, zaradi številnih smrtnih nesreč , pa je dobila tudi zlovešči vzdevek Mordwand, morilska stena.
Slovenski alpinisti so v severno steno Eigerja prvič uspešno vstopili leta 1969, ko sta Dušan Kukovec in Janez Resnik opravila 69. ponovitev Heckmairjeve smeri. Le štiri leta pozneje sta Ivč Kotnik in Franci Verko za drugi slovenski vzpon izbrala Japonsko diretissimo, ki je tedaj veljala za najtežjo smer v severni steni Eigerja. Že sama izbira smeri kaže, kako samozavestna in kakovostna je bila generacija slovenskih alpinistov, ki se je v tistem času že uveljavljala v evropskem vrhu. V naslednjih letih je sledila vrsta vrhunskih slovenskih vzponov, tako da je do poletja 1982 severno steno preplezalo že okoli dvajset slovenskih alpinistov. Tisto poletje pod Eigerjem Franček ni bil edini Slovenec. Heckmairjevo smer sta preplezala tudi njegova štajerska soplezalca Milan Romih in Matjaž Pečovnik – Majzl, tedaj stara komaj dvaindvajset oziroma še ne dvajset let. Za vzpon sta potrebovala približno dvanajst ur, kar je bil že samo po sebi izjemen dosežek.
Frančkov rokopis omogoča skoraj na minuto natančno rekonstrukcijo vzpona. Ob sedmih zjutraj doseže Hinterstoisserjevo prečnico, eno najbolj znamenitih mest v zgodovini Eigerja. Prečnica nosi ime po Andreasu Hinterstoisserju, ki jo je julija 1936 ob vzponu prvi premagal z napeto vrvjo, nato pa se je zapisala v zgodovino kot kraj tragedije, saj je njegova štiričlanska naveza na sestopu ni mogla več prečiti in so vsi štirje plezalci umrli, Toni Kurz pa je izdihnil viseč na vrvi, na dosegu glasu reševalcev. Prav to mesto zadrži Frančka komaj nekaj minut. Ob osmih je na Bivaku smrti, kjer zapiše le, da mu pot lije čez obraz in si zaviha rokave. Ob pol desetih prepleza Rampo, ob desetih je nad Pajkom, tam mimogrede pripomni: »Prileti kamen.«
Tudi zadnje vrstice ostajajo zvesto enake tonu celotnega poročila.
Ob 11.30 sem na robu stene, vse je končano, usedem se v sneg in počivam. Snamem čelado in si obrišem mokre lase, usta imam suha. Ob 12.00 sem na vrhu. Veliki cilj je uresničen.
Prav ta zadnji stavek morda najbolje razkriva Frančkovo osebnost. Veliki cilj je bil uresničen. Nič več. Nobenega zmagoslavja, nobene misli na rekord ali zgodovinski dosežek.
V naslednjih letih je preplezal številne prvenstvene smeri doma in v tujini, opravil izjemne solo vzpone ter s svojo ustvarjalnostjo odločilno zaznamoval slovenski alpinizem. Ni naključje, da se osemdeseta leta pogosto označujejo kot obdobje Frančka Kneza. Rojen leta 1955 v Celju in med alpinisti od leta 1973, je bil verjetno prvi pri nas, ki mu ni zadoščalo, da bi plezalni dan sklenil z eno samo preplezano smerjo, in je v življenju opravil več kot pet tisoč vzponov ter blizu osemsto prvenstvenih smeri. Njegov soplezalec Silvo Karo ga je imenoval guruja slovenskega modernega alpinizma, med mnogimi pa velja za največjega slovenskega alpinista sploh. Ravno zato je toliko poveden njegov molk, saj človek, ki je sam postavljal merila, ni čutil potrebe, da bi se z njimi meril. Bil je tih in zadržan, veliko bolj mož dejanj kakor govorec, in prav ta natančna, treningu podobna stvarnost, s katero se je načrtno učil plezati v sestopu, v dežju in megli ter ponoči, odmeva v vsaki vrstici njegovega eigerskega poročila.
Šele primerjava z razvojem hitrostnih vzponov pokaže razsežnost Frančkove ture. Heckmairjeva naveza je leta 1938 za prvi vzpon potrebovala tri dni. Leta 1950 je prvi uradno zabeleženi hitrostni vzpon znašal osemnajst ur. Reinhold Messner in Peter Habeler sta leta 1974 čas izboljšala na deset ur, kar je tedaj pomenilo mejnik nove dobe, Ueli Bühler pa je leta 1981 v samostojnem vzponu dosegel čas osem ur in pol. Frančkovih nekaj več kot šest ur je zato pomenilo novo stopnjo v razvoju hitrostnega plezanja. Njegov čas je ostal najhitrejši znani vzpon po Heckmairjevi smeri do 27. julija 1983, ko ga je Thomas Bubendorfer izboljšal na štiri ure in petdeset minut. V naslednjih desetletjih so mejo premikali še Christoph Hainz, Ueli Steck in Dani Arnold. Danes velja rekord 2 ur, 22 minut in 50 sekund, ki ga je Ueli Steck postavil novembra 2015. Frančkov vzpon zato ostaja eden najizjemnejših dosežkov slovenske alpinistične zgodovine.
Zgodba s severno steno se zanj tistega poletja ni končala. Sredi osemdesetih let se je v Eiger vrnil, tokrat z Danijem Tičem in Marjanom Frešerjem, in v steni so skupaj preplezali novo, težko smer, ki so ji dali ime Fortuna. S tem se je Franček uvrstil med redke plezalce na svetu s prvenstvenimi smermi v vseh treh zadnjih problemih Alp, torej v Grandes Jorasses, Matterhornu in Eigerju.
Avtor prispevka: dr. Peter Mikša
Fotografije: Arhiv Zgodovina slovenskega alpinizma (zapuščina Aleša Kunaverja in arhiv Danija Tiča)
Viri in literatura
Arhivski in ustni viri
Knez, Franc: Eiger. Rokopisno poročilo o vzponu v severni steni Eigerja, 1982. Arhiv Zgodovina slovenskega alpinizma, zapuščina Aleša Kunaverja (hrani Dušica Kunaver).
Pogovor z Dušico Kunaver. Posnela Jure K. Čokl in Peter Mikša, 20. januar 2022. Videoarhiv Zgodovina slovenskega alpinizma.
Objavljeni viri
Savenc, Franci: Knez uspešen v Eigerju. Alpinistične novice 30/1982, 26. julij 1982. Dostopno na: https://gore-ljudje.net/novosti/alpinisticne-novice-30-1982/
Literatura
Mikša, Peter; Golob, Urban: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana: Friko, Mikša in partnerji, 2013. ISBN 978-961-281-257-7.
Spletni viri
Franček in Eiger. Zgodovina slovenskega alpinizma, 13. junij 2022. https://www.zsa.si/francek-in-eiger/
Ueli Steck sets new speed record on Eiger North Face. PlanetMountain, 18. november 2015. https://www.planetmountain.com/en/news/alpinism/ueli-steck-sets-new-speed-record-on-eiger-north-face.html (vsebuje kronologijo hitrostnih vzponov Heckmairjeve smeri, v kateri je Franc Knez s šestimi urami naveden med Uelijem Bühlerjem in Thomasom Bubendorferjem)
Fastest time to climb the North Face of the Eiger solo. Guinness World Records. https://www.guinnessworldrecords.com/world-records/470524-fastest-time-to-climb-the-north-face-of-the-eiger-solo (Steckov čas 2:22:50 z dne 16. novembra 2015)
