Ministrstvo za kulturo je v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije vpisalo Planinstvo in Alpinizem. S tem sta dejavnosti, ki že več kot stoletje pomembno oblikujeta slovenski prostor, kulturo in identiteto, prvič tudi uradno prepoznani kot del naše kulturne dediščine. Planinstvo je ob tem po raziskavah še vedno najštevilčnejša prostočasna dejavnost Slovencev.
Do vpisa ni prišlo čez noč. Postopek se je začel leta 2025, ko je Planinska zveza Slovenije Koordinatorju varstva nesnovne kulturne dediščine posredovala pobude za vpis alpinizma, Slovenske planinske poti, planinskih taborov ter urejanja in markiranja planinskih poti. Po strokovni presoji je pripravo nadaljeval Slovenski etnografski muzej, ki kot nacionalni koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine vodi postopke vpisa v Register. Na podlagi teh pobud sta bili oblikovani dve krovni enoti, Planinstvo in Alpinizem, pri čemer je enota Planinstvo povezala vsebine Slovenske planinske poti, planinskih taborov ter urejanja in markiranja planinskih poti.
Spomladi me je Slovenski etnografski muzej povabil k pripravi strokovnih zgodovinskih besedil in utemeljitev za obe enoti.
V naslednjih mesecih so sledili strokovni pregledi, dopolnitve in usklajevanja z Ministrstvom za kulturo, pripravljena besedila pa so postala del uradne dokumentacije, na podlagi katere sta bili obe enoti vpisani v Register. Kot raziskovalcu zgodovine slovenskega planinstva in alpinizma mi je sodelovanje pri takšnem projektu pomenilo predvsem veliko odgovornost, saj se redko zgodi, da raziskovalno delo neposredno prispeva k uradnemu varovanju kulturne dediščine.
V postopku priprave je bilo treba odgovoriti na navidez preprosto vprašanje, zakaj sta planinstvo in alpinizem sploh kulturna dediščina. Odgovor ni v gorah, planinskih kočah, markacijah ali preplezanih smereh, temveč v ljudeh. Nesnovna kulturna dediščina so znanja, vrednote, izkušnje in načini ravnanja, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. V slovenskem planinstvu so to prostovoljstvo, skrb za planinske poti in koče, planinska vzgoja, vodništvo, mentorstvo, medgeneracijsko učenje in občutek pripadnosti skupnosti, v alpinizmu pa poleg tehnične usposobljenosti tudi odgovornost do soplezalca, zaupanje, etika in sistematičen prenos znanja skozi alpinistične šole. Prav to sta bistvi obeh vpisanih enot.
Posebno simbolno težo ima tudi dejstvo, da je bil alpinizem že leta 2019 v okviru večnacionalne nominacije Francije, Italije in Švice vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Slovenija do zdaj ni imela nacionalnega vpisa niti za alpinizem niti za planinstvo. S tem je odpravljena vrzel, ki je bila glede na pomen obeh dejavnosti v slovenskem prostoru že dolgo očitna.
Ta vpis zato ni priznanje eni organizaciji ali posamezniku. Pripada vsem, ki so skozi desetletja gradili planinske koče, označevali poti, vodili mlade v gore, odpirali nove smeri, razvijali alpinizem ter svoje znanje in izkušnje prenašali naprej. Brez njih danes ne bi govorili o slovenski planinski kulturi in ne o slovenskem alpinizmu, ki je že dolgo prepoznaven tudi daleč zunaj naših meja.
Pomembno vlogo pri ohranjanju te dediščine imajo Planinska zveza Slovenije, planinska društva, Slovenski planinski muzej, Triglavski narodni park, raziskovalne ustanove, publicisti in številni prostovoljci. Veseli me, da lahko tudi sam s projektom Zgodovina slovenskega alpinizma prispevam k njenemu ohranjanju. Z raziskavami, pogovori, članki in dokumentiranjem pričevanj skušam ohraniti zgodbe ljudi, dogodkov in vrednot, ki so oblikovali slovenski alpinizem. Prav dokumentiranje osebnih pričevanj, raziskovanje zgodovine in javno predstavljanje dediščine so tudi v besedilih obeh vpisov prepoznani kot pomembni načini njenega varovanja.
Vpis planinstva in alpinizma v Register nesnovne kulturne dediščine ni zaključek zgodbe, ampak njena potrditev. Potrditev, da vse tisto, kar so desetletja ustvarjale generacije planincev in alpinistov, ni pomembno le za slovenske gore, ampak tudi za slovensko kulturo. To dediščino bomo ohranili le, če jo bomo še naprej živeli, raziskovali, dokumentirali in prenašali na tiste, ki prihajajo za nami.
Obe enoti sta dostopni v Registru nesnovne kulturne dediščine Ministrstva za kulturo:
dr. Peter Mikša
Fotografije: arhiv Peter Mikša in Zgodovina slovenskega alpinizma
