Kakih petnajst kilometrov zahodno od Skopja leži soteska Matka, zibelka makedonskega alpinizma. Nad umetnim jezerom, ki je nastalo leta 1938 z izgradnjo pregrade Sveti Andrej na reki Treski, se dvigajo strme apnenčaste stene, v eno od njih pa je pritrjen velik jeklen plezalni klin z vponko, eden najbolj prepoznavnih spomenikov makedonskega alpinizma. Posvečen je alpinistu, ki je pri osemnajstih letih umrl v steni nasproti. Ta alpinist ni bil Makedonec, ampak Slovenec.
Ime mu je bilo Otmar Hudomalj. Rodil se je 9. maja 1939 v Skopju kot sin slovenskih staršev in umrl 4. julija 1957 pod zadnjim previsom stene nad jezerom. Makedonski pregledi ga uvrščajo med pionirje tamkajšnjega alpinizma, njegovo ime nosijo skala nad jezerom, smer čez njo in eden od petih plezalnih sektorjev v soteski, v Sloveniji pa zanj skoraj sedemdeset let ni slišal tako rekoč nihče.
Da to danes lahko pišemo, je zasluga dveh ljudi. Besedilo o Otmarju je leta 2007 sestavil makedonski alpinist Vladimir Andreevski, ki je takrat stopil v stik z njegovo sestro Jožico in bratom Marjanom in po njunem spominu zapisal, kar se je še dalo zapisati. Dopolnil ga je alpinist Nikola Andonoski, ki raziskuje vezi med makedonskim in slovenskim alpinizmom od petdesetih let naprej, in se z njim obrnil na nas, na Zgodovino slovenskega alpinizma. Brez njihovega dela bi to ime najverjetneje ostalo na makedonski strani meje.
Slovenska družina v makedonskih gorah
Jože in Marija Hudomalj sta se leta 1935 iz Posavja preselila v Skopje, ker je Jože kot gozdarski inženir tam dobil delo. Delo ga je vodilo po vaseh in gorah okoli mesta, po vojni pa je imel pomemben delež pri pogozdovanju makedonskih pobočij, med katerimi je bila najbolj vidna akcija na Vodnu, ki je potekala pod njegovim vodstvom. V Skopju so se zakoncema rodili trije otroci, Jožica leta 1937, Otmar leta 1939 in Marjan leta 1945.
Otroci so skoraj vsako poletje preživeli tam, kjer je delal oče, torej v gorah nad mestom, in v družini, ki je doma govorila slovensko, so odrasli z odnosom do gora, ki ga v tistem okolju ni bilo mogoče podedovati od nikogar drugega kot od staršev. Jožica in Otmar sta se dejavno vključila v Planinsko društvo Makedonije v času, ko je to komaj začenjalo delovati, in Marjan se je pozneje spominjal, kako sta z bratom v košari nosila opeko za gradnjo planinskega doma na Vodnu, kar o tistem času pove več kot kateri koli seznam vzponov, saj makedonskega planinstva takrat ni bilo treba organizirati, ampak zgraditi.
Otmar je bil odličen učenec in vsestranski športnik, ki je poleg planinstva igral košarko za Rabotnički in je nameraval študirati športno medicino. Ob nedeljah so hodili na Kitko, Karadžico, Ljuboten in druge gore nad mestom, z bratom pa sta zahajala na Vodno, kjer sta na skali na severni strani vadila plezanje.
Kaj je pomenilo biti pionir leta 1955
Okoli leta 1955 se je Otmar začel ukvarjati z alpinizmom. Da razumemo, kaj je to takrat pomenilo, si je treba predstavljati, česa v Makedoniji ni bilo. Ni bilo alpinistične tradicije, na katero bi se dalo nasloniti, ne plezalnih vodnikov, ne šole, ne generacije starejših, ki bi znala učiti, ni bilo preplezanih smeri, po katerih bi se dalo vaditi, ne domače opreme in ne organizacije, ki bi vzpone zbirala in beležila. Vse to je bilo treba prinesti od nekod, najbližji kraj, kjer je obstajalo, pa je bila Slovenija.
Zato je Otmar z majhno skupino makedonskih alpinistov večkrat prišel plezat v Kamniške Alpe. Njegova pot zato ni le osebna zgodba, ampak kaže, da so prvi makedonski alpinisti pomemben del svojega znanja pridobivali tudi v slovenskih gorah.
Četrti julij 1957
Tistega dne sta Otmar, star osemnajst let, in Dragan Trajkovski, star dvajset, poskušala preplezati skalo nad jezerom po njenem najvišjem, osrednjem delu. Nekje v zadnjih težjih mestih, pod zadnjim previsom, je Otmar padel in umrl. Pretreslo je vse Skopje. Dve leti pozneje je za dolgo boleznijo in žalostjo umrl oče Jože, družina pa se je čez nekaj let vrnila v Slovenijo, v Brežice.
Najprej spomenik, potem smer
Manj kot dve leti po nesreči, 25. maja 1959, so mu makedonski planinci ob jezeru, natanko nasproti stene, v kateri je umrl, postavili spomenik, in sicer velik jeklen plezalni klin z vponko, pod njim pa ploščo z napisom Odvažnemu alpinistu Otmarju Hudomalju, 9. maj 1939 do 4. julij 1957, planinci Makedonije, 25. maj 1959.
Ko so spomenik postavili, stena nad njim še ni bila preplezana.
V alpinistični zgodovini je tak vrstni red redek. Skala nad Matko je leto in pol imela svoj spomenik, ne pa še svoje smeri. Šele 9. oktobra 1960, tri leta in tri mesece po nesreči, sta na njen vrh prišla Dragan Trajkovski, ki je bil tistega dne z Otmarjem v navezi, in devetnajstletna Todorka Dimitrova. Smer sta poimenovala Otmar Hudomalj.
Trajkovski se je torej vrnil v steno, ki mu je vzela prijatelja, in jo je preplezal do vrha. V jeziku tistega časa se je o takih vzponih pisalo, da je bila stena premagana, tokrat pa ni šlo za premagano steno, ampak za dokončano smer. V alpinizmu smer praviloma nosi ime tistega, ki jo je prvi preplezal. Tokrat pa nosi ime tistega, ki v njej ni prišel do konca.
Ime, ki je ostalo
Skoraj sedemdeset let pozneje je Matka živahno plezališče in eno osrednjih zbirališč makedonskih alpinistov, sektorji pa se imenujejo Centrala, Otmarova karpa, Karpa pri domu, Matkino trlo in Igle na Matki. Še danes pogled obiskovalca najprej pritegne velik klin z vponko ob jezeru, nad njim pa se dviga Otmarjeva skala.
Ime pa ni ostalo le na plošči in v alpinističnih vodnikih. Makedonski alpinist Jovan Poposki se je spominjal, da je svoj prvi vzpon sploh opravil po Otmarjevi smeri, tako da je smer pri tistih, ki so se učili na Matki, delovala kot vstop v alpinizem. Skozi njo so desetletja hodile generacije makedonskih plezalcev, ki o fantu iz Skopja niso vedele veliko več kot to, čigavo ime nosi smer, po kateri plezajo, in prav v tem je odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti pionir v skupnosti, ki še nima svoje zgodovine, saj pionirstvo tam ne pomeni prvenstvenih vzponov, ampak to, da tisti, ki pridejo za tabo, začenjajo pri tebi.
Čeprav je Otmar Hudomalj vse svoje kratko življenje preživel v Makedoniji, je bil del slovenske planinske tradicije, ki sta jo starša prinesla s seboj v Skopje in ki ga je vodila plezat v Kamniške Alpe. Njegova zgodba zato ni le poglavje zgodovine makedonskega alpinizma, ampak tudi doslej skoraj povsem neznano poglavje zgodovine slovenskega alpinizma.
Umrl je star komaj osemnajst let in plezal je le približno dve leti, za seboj pa je pustil več, kot marsikdo v desetletjih. V Makedoniji njegovo ime še danes nosijo smer, stena in plezalni sektor, v Sloveniji pa je skoraj utonil v pozabo. Zato je prav, da se skoraj sedem desetletij pozneje njegova zgodba vrača tudi v slovenski planinski prostor.
Epilog
V zadnjem času je nekdo ob staro ploščo postavil novo. Na njej sta napačno zapisana Otmarjev priimek in letnica smrti, iz odzivov ljudi, ki so ga poznali, pa je razvidno, da človek na fotografiji na njej sploh ni Otmar Hudomalj. Kdo jo je postavil, ni znano. Podatki na plošči, ki so jo makedonski planinci vklesali leta 1959, so pravilni.
Raziskavo o Otmarju Hudomalju sta opravila Vladimir Andreevski in Nikola Andonoski.
Zapisal dr. Peter Mikša, Zgodovina slovenskega alpinizma.
Fotografije: arhiv družine Hudomalj (posredoval Nikola Andonoski) in Danijela Ljubojević.
