Na današnji dan pred 102 letoma, 11. avgusta 1924, se je med solo prvenstvenim vzponom preko zahodnega dela Triglavske severne stene smrtno ponesrečil dr. Klement Jug, alpinist, planinski pisec in filozof.
Vzpon, če bi uspel, bi bil njegov najtežji, smer pa šele tretja v mogočni Steni.
Nesrečna smrt in njegovo izjemno dejavno življenje pred njo sta razloga, da se je o njem v naslednjih desetletjih ustvarila idealizirana, skoraj hagiografska podoba, ki je na širše občestvo vplivala tako močno, da je Jugovo življenje preraslo v pravi mit, v slovenski alpinistični javnosti prisoten še danes.
Je bil »ničejanski« fanatik, ki je želel gnati svoje telo in psiho do skrajnih meja človeških zmogljivosti, ali le idealističen, neizkušen in naiven mladenič, ki je padel v prezgodnjo smrt pod bremenom neizpolnjene ljubezni? Je v Triglavski severni steni omahnil po nesreči ali se je celo zavestno pognal v globino? Vprašanj, povezanih z njegovim kratkim, a intenzivnim življenjem in predvsem z njegovo tragično smrtjo, je toliko, da nanje dokončnih odgovorov ne bo nikoli.
Iz Solkana do doktorata
Klement Jug se je rodil 19. novembra 1898 v solkanski trgovski družini zakoncema Antonu Jugu in Karolini, rojeni Poberaj. V Žabjem kraju, predelu Solkana, je še ohranjena njegova rojstna hiša. Doma so bili trije otroci, ob najmlajšem Klementu še brat Anton in sestra Antonija. Osnovno šolo je obiskoval v Solkanu in Gorici, od leta 1910 gimnazijo. Med prvo svetovno vojno so se domačini umaknili pred soško fronto in Klement je od maja 1915 nadaljeval šolanje na poljanski realki v Ljubljani, kjer je leta 1919, takoj po vojni, maturiral.
Sprva se je navduševal za »službo narodu«, nato pa se je s silnim zanosom posvetil filozofski znanosti in strastno iskal resnico človekovega bivanja ter delovanja. Raziskoval je psihološka vprašanja, nagonsko doživljanje in predvsem etiko. Leta 1923 je med prvimi z odliko (summa cum laude) doktoriral z disertacijo »O nagonskih doživljajih, I. del. O vzročnosti duševnosti« na mladi Filozofski fakulteti šele štiri leta delujoče ljubljanske univerze in postal prvi asistent profesorja dr. Franceta Vebra, vodje filozofske katedre. Stremeč k moralni popolnosti je teoretična filozofska vprašanja preizkušal v vsakdanji življenjski praksi. Idealno torišče za to je našel v alpinizmu, kjer naj bi človek z voljo, pogumom in razumnim premagovanjem ovir krepil sile telesa ter razvijal moč duha, predvsem pa pridobival in ohranjal vrednote.
Miselni in fizični vodja slovenskega alpinizma
Jug je bil po prvi svetovni vojni miselni in fizični vodja slovenskega alpinizma, takrat organiziranega v Turistovskem klubu Skala, prvem plezalnem klubu na Slovenskem. Do njegovega prihoda v Skalo leta 1922 so slovenski plezalci opravljali le lažje plezalne ture, po njegovi zaslugi pa so idejno zelo hitro napredovali in se v nekaj letih skoraj približali ravni evropskih plezalcev.
S svojim prihodom med skalaše je Jug ustvaril prvo jasno slovensko alpinistično ideologijo. Pri doseganju ciljev je zahteval strogo samodisciplino, skrajne telesne in duševne napore, poudarjal je moč volje ter stremel k moralni popolnosti. V slovenski alpinizem pa je prinesel še nekaj novega. Kot primorskega Slovenca, ki je zaradi fašizma pribežal v Jugoslavijo, ga je zelo motil vpliv tujih plezalcev v naših gorah, predvsem prvenstveni vzponi tujcev, po večini Nemcev, pa tudi Italijanov. Njegovo držo najbolje povzemajo njegove lastne besede: »Sramota je, da so vse že pred nami preplezali tujci. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo vse naše planine v vsakem oziru naše. Kdor izmed narodov se zadovolji z majhnim, izgine. Za velike pa ni veličine nikoli dovolj.«
Na prelomu 19. in 20. stoletja se je v naših gorah že odvijal podoben boj, takrat za prvenstvo med slovenskimi in tujimi planinskimi društvi, v dvajsetih letih 20. stoletja pa se je ta tekma, to narodno markiranje prostora, po Jugovi zaslugi prenesla še v stene. Nekdanji »boj za slovenske gore« se je sprevrgel v »boj za stene«, kar nam povedo že imena smeri, ki so takrat nastajale. Najlepši prikaz tega je prav primer Triglavske severne stene, kjer imamo iz tistega časa Nemško smer, Slovensko smer, Bavarsko smer, Gorenjsko smer in druge.
Jug velja za prvega pri nas, ki je začel načrtno plezati prvenstvene smeri. V treh letih svoje plezalske poti je napredoval od najlažjih vzponov do izredno težavnih, vse najtežje ture pa je opravil sam, brez soplezalca. Skupaj naj bi opravil preko petdeset tur, kar je bilo za tisti čas, ko je bila sezona vzponov v visokih stenah omejena le na dva meseca v letu, izjemno veliko. O svojem odnosu do sten je zapisal: »Stene so prestopne, samo poiskati je treba mesta, kjer se da priti dalje. Vir nevarnosti pravzaprav ni v stenah in prepadih, marveč v človeškem subjektivnem razpoloženju.«
Zadnji vzpon
Poleti 1924 je Jug večkrat poskušal preplezati smer preko zahodnega dela Triglavske severne stene, »desno od ledenega žleba«. V tej liniji je predhodno poskušal skupaj z Lojzetom Volkarjem, vendar ju je stena zavrnila. Ključno mesto je Jug opisal: »Gladka plošča v naklonu 50° proti prepadu je bila neprestopna, na desni strani pa je bila pravokotno nanjo navpična skala. Hotel sem splezati po njej … toda pri prvem zaletu se mi je oprimek utrgal, obvisel sem na eni roki. Odpočil sem si malo, nato pa zabil nekoliko nad ploščo kavelj. Pa je šel le za 3 cm v edino špranjo … in nato uporabil ta kavelj za stop.«
Enajstega avgusta 1924 je v steno vstopil znova, tokrat sam. Petnajstega avgusta so ga našli mrtvega pod steno.
Smer v nameravani Jugovi liniji sta leta 1930 preplezala Pavla Jesih in Milan Gostiša in danes nosi ime Jugov steber. Prva ponavljalca sta sredi stene naletela na zabit klin in nad njim očiten odlom ter sklenila, da je Jug verjetno tam padel, ker se mu je odlomil oprimek. »Ogledujoč po nadaljnji smeri, zagledava v previsu zabit klin; to nenavadno odkritje naju je navdalo z zelo različnimi občutki, kajti instinktivno sva mu takoj priznala Jugovo lastnino … Klin, ki ga je z veščo roko, na edino možnem mestu v previsu, zabil, bi bil lahko, kljub šestletnemu samevanju, tudi nama v pomoč, toda tiho sva ga odbila in ga hraniva kot relikvijo in spomin na osamljenega plezalca in vzglednega tovariša … Stoječ na klinu, si je poiskal nad previsom prijem, kateremu je slepo zaupal, v trenutku pa, ko se je hotel potegniti preko previsa, mu je goljufiva skala prekrižala drzni načrt. Izluščila se je in omahnil je …« je zapisala Pavla Jesih.
Dediščina
Ko je Jug omahnil v smrt, se je kot učitelj in vzornik dvignil v legendo. Tragična, do konca neraziskana usoda šestindvajsetletnega doktorja filozofije je spodbudila številne, tudi kontroverzne strokovne razprave ter še vedno navdihuje literarna dela. Kot simbol vztrajnosti, etičnosti in borbenosti je z mitološko močjo duhovno vplival zlasti na svoje primorske rojake, katerim je njegovo izročilo v časih fašističnega terorja krepilo patriotično zavest. Njegovi pionirski, skrajnostni podvigi pa so med slovenskimi alpinisti v naslednjih letih rodili vredne posnemovalce in drzne osvajalce gora.
Njegova dediščina je danes tako nesnovna kot snovna. Ob duhovnem izročilu, ki ga v plezalni skupnosti čutimo še vedno, so tu njegove knjige in zapisi, po njem se imenujeta ulica v rojstnem Solkanu in planinski dom v Lepeni, več alpinističnih smeri v naših stenah nosi njegovo ime, postavljenih pa ima tudi vrsto spominskih obeležij.
Pokopan je na pokopališču na Dovjem.
Alojz Gradnik je ob trideseti obletnici njegove smrti v Planinskem vestniku objavil sedemindvajsetkitično pesnitev Zadnja stena (V spomin Klementa Juga), v kateri je Jugovo usodo prelil v dialog med plezalcem in duhom gora.
Ob stoletnici Jugove smrti smo leta 2024 na kanalu Zgodovine slovenskega alpinizma objavili dokumentarni film »Klement Jug – padec v večnost: 100 let od nesreče v Triglavski severni steni«, posnet pod Steno, v katerem o Jugu spregovorita tudi dr. Igor Škamperle in Dušan Jelinčič.
Film si lahko ogledate spodaj:
Pripravil: dr. Peter Mikša
